Lidija Čop
Praznik (ne)dela
Komentarji
Ob minulem prazniku dela so bolj kot tradicionalni shodi in prireditve izstopali pozivi sindikatov k socialnemu dialogu, ki je po njihovi oceni na najnižji točki. Zahtevajo rešitev problema brezposelnosti in nasprotujejo predlogom pokojninske in delovnopravne reforme.
Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je v poslanici ob 1. maju optimistično zapisal, naj bo letošnji praznik dela v znamenju odločenosti za izboljšanje položaja zaposlenih in njihovih družin. Ugotavlja, da so časi vse zahtevnejši, a če skupaj stopimo v podporo tistih, ki našo pomoč najbolj potrebujejo, in ohranimo družbeno povezanost in solidarnost, lahko iz krize izstopimo močnejši. Koliko lepih visokoletečih besed!
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije pa zahtevajo, naj politiki rešijo problem brezposelnosti, mladim dajo boljšo perspektivo na trgu dela, upokojencem pa zagotovijo varno starost in dostojne pokojnin. Srečujemo se z vse večjo socialno krizo, ki po njihovih ocenah meji na socialno bombo tik pred eksplozijo. Kako pomenljivo podkrepljene zahteve!
Kaj pa delo pravzaprav je? Delamo, da (pre)živimo, ali živimo, da delamo? Strokovnjaki zatrjujejo, da delo predstavlja človeku uresničitev samega sebe. Če je mlad človek brezposeln, to lahko zanj pomeni najhujšo frustracijo ne le na poti osamosvojitve, temveč tudi na poti samouresničitve. Seveda je od vsakega posameznika odvisno, kako občuti brezposelnost, vendar Slovenci uvrščamo delo sorazmerno visoko med vrednotami.
Sicer pa podatki Zavoda za zaposlovanje in Statističnega urada povedo največ.
Na Zavodu za zaposlovanje je bilo marca prijavljenih skoraj 100.000 brezposelnih, kar je približno 35.000 več kot v enakem obdobju lani. Največ tistih, ki so delali s krajšim delovnim časom, je bilo poleti 2009, in sicer 117.000. Njihovo število se je povečevalo od začetka leta 2009, ko je začel veljati zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa z namenom ohranitve delovnih mest in ublažiti učinke gospodarske krize.
Zaradi predvidenega zakona o malem delu so v negotovosti tudi študentje, ki si z delom preko študentskih servisov omogočajo preživetje in različne priboljške. Leta 2009 je preko študentskih servisov v povprečju delalo 38.000 oseb, največ jih je bilo seveda poleti, ko je počitnice na ta način po podatkih Ankete o delovni sili preživljalo 50.000 oseb. V povprečju so tisti, ki so delali preko študentske napotnice, opravili dobrih 24 ur dela na teden, kar je za skoraj polovico več kot predvideva osnutek Zakona o malem delu.
V začetku letošnjega leta je bilo približno 16.000 ljudi, ki so prejeli minimalno plačo v višini slabih 600 evrov bruto. Glede na države članice Evropske unije je Slovenija po višini minimalne plače nekje v sredini: najvišjo minimalno plačo so v drugi polovici 2009 imeli zaposleni v Luksemburgu z nekaj več kot 1.600 evrov bruto, najnižja pa je bila v Bolgariji z dobrimi 100 evri bruto.
Marca 2010 je bilo v Sloveniji skoraj 55.000 prejemnikov denarne socialne pomoči v vrednosti 230 evrov. V zadnjem letu je njihovo število naraslo za 10.000.
Po podatkih Statističnega registra delovno aktivnega prebivalstva je med vsemi delovno aktivnimi prebivalci približno 8 odstotkov tujcev. Ob koncu leta 2009 jih je bilo dobrih 60.000, njihovo število pa se je znižalo v primerjavi s predhodnim letom, ko je v Sloveniji delalo slabih 70.000 tujcev. Tujce, zaposlene v Sloveniji, v glavnem predstavljajo moški; v več kot polovici primerov delajo v gradbeništvu. Njihova neto plača je znašala 760 evrov. Sicer pa smo v času slovenske neodvisnosti najslabše razmere na trgu dela beležili dve leti po osamosvojitvi. Takrat je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 129.000 brezposelnih oseb, kar je pomenilo 14,4-odstotno stopnjo brezposelnosti.
Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se kljub visoki stopnji brezposelnosti zlasti med delavci z najnižjimi kvalifikacijami, ti ne grebejo za delovna mesta, kot so morda nekateri pričakovali. Navidezno sicer aktivno iščejo zaposlitev, a raje ostajajo v toplem in varnem zavetju nadomestil, ki jim kot brezposelnim pripadajo. Nizko kvalificirana delovna sila je namreč tako slabo plačana, da se takšnim delavcem nekako bolje izide živeti od socialne podpore, ki je povrhu vsega redna, medtem ko plače največkrat niso. Danes naj bi se bolj kot nad odnosom do dela, morali zamisliti nad razmerami, ki so za nekatere sloje delavcev tako nestimulativne. Od plače, ki ne omogoča dostojnega preživetja, do slabih, celo zdravju škodljivih delovnih razmer, da postane celo status brezposelnosti bolj sprejemljiv.
Ob prazniku dela se v zadnjih letih vedno bolj pogosto v spomin vrača vprašanje, zakaj ga praznujemo oziroma čemu je ta praznik namenjen. Čeprav so se razmere, v katerih delamo in živimo, vseskozi izboljševale, te danes niso takšne, kot smo jih za tretje tisočletje pričakovali. Razmere tako vse bolj postajajo podobne tistim iz časov, ko se je ta praznik sploh začel praznovati: izkoriščanje na delovnem mestu, slabo plačilo za delo in nižja socialna varnost, težnje po zmanjševanju pravic delavcev in po fleksibilnejšem trgu del… Ali je za vse to kriva vlada, ali pa naraščajoča želja po dobičku in globalizacija gospodarstva? Politiki si najraje izberejo v zadnjih mesecih najbolj izrabljen izgovor za vse, kar gre narobe, in to je – svetovna gospodarska kriza.
