Nadškof Hočevar: Grozde se ni dal podrediti vetrovom ideoloških modnih sapic
Slovenija | 29.05.2010, 09:01
Rakovnik je v sklopu praznovanja svoje zavetnice – Marije Pomočnice, gostil beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Ta je v svojem nagovoru orisal evangeljsko pot mučenca Grozdeta in dejal, da je „Alojzij Grozde znal črpati iz zlatih kelihov krščanska na slovenskem in se ni dal podrediti vetrovom ideoloških modnih sapic“.
Beograjski nadškof Hočevar je prepričan, da je mučenec Grozde žlahten sad slovenske velikodušnosti, ki tudi danes kaže pot vsem, predvsem pa mladim. „On tudi danes kaže pot vsem mladim, ki iščejo svetlobo, da jo je mogoče najti, da se je mogoče z njo zaročiti in prinašati najlepše sadove svobode. Naš prihodnji blaženi mučenec nas torej ne pošilja v preteklost temveč usmerja v prihodnost. On nas opozarja, da je mogoče avtentično krščansko človeško živeti v vsakem, še tako pluralnem in nasilnem življenju. Še več – in to je najbolj pomembno – on nas opozarja da demokracija žeja po pričevalcih in potrebuje mučencev sicer ni mogoče živeti demokratičnosti. Alojzija Grozdeta se bodo torej izogibali samo tisti mladi, ki so izgubili avtentično zgodovinsko navigacijo.“
„Zelo skrbimo - tako čutim, da mi je potrebno reči - da ga ne navežemo na popkovine tipične slovenske razklanosti - beli trdeči, klerikalci, liberalci - temveč mu omogočimo polet na nebo slovenske svetniške suverenosti in izžarevanja“ je povedal nadškof Hočevar, ki meni, da je mučenec Grozde za vse nas milost in vzor. „Alojzij postaja najprej za nas predvsem milost za duhovno razločevanje. V času pluralizma, globalizacije je to najbolj osnovna potreba. Prepričan sem, da je Bog v Alojziju Grozdetu dal prav zaščitnika, varuha, kažipot za duhovno razločevanje. To je neverjeten dar v tem otroku in mladeniču, ki iz vseh strani okuša predvsem viharje“, je povedal nadškof Hočevar, ki dodaja: „Duh razločevanja je posebno pomemben v časih pluralizma, demokracije, zgodovinskih premikov in nasprotujočih si duhovnih gibanj v arhitektonskih premikih civilizacije in mi živimo v teh časih. Zato nam je prav za te čase dan. V Alojziju Grozdetu nikar ne objokujmo groznega trpljenja, ki ga je moral objeti, temveč predvsem moč prekipevajoče ljubezni, ki se preroško giblje po obzorjih Duha. Pred nami ne stoji kakšen zverinsko mučen mladenič, da bi se ga bali pogledati. Temveč v binkoštnem vetru in ognju razkodrani in razžarjeni tihi steber večnosti kot nosilni steber vrednot v tem času pluralizma.“
