Juan Antonio Samaranch - med športom in politiko
Komentarji
Svetovno športno javnost je pred tednom dni obšla novica, da je umrl Juan Antonio Samaranch. 89-letnemu častnemu predsedniku Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je največjo športno organizacijo na svetu vodil 21 let, je zastalo srce.
Mnoge znane osebe iz športnega in političnega življenja se ga spominjajo predvsem kot očeta sodobnega olimpizma in med drugim priznavajo, da je bil eden najbolj vplivnih ljudi svetovnega športa v prejšnjem stoletju. A ob tem ne moremo mimo dejstva, da je bil tudi eden bolj kontroverznih.
Juan Antonio Samaranch se je rodil leta 1920 v precej bogato barcelonsko družino. Sina tekstilnega tovarnarja so v življenju poleg športa zanimali tudi politika in posli, kar je po mnenju marsikoga ključnega pomena za modernizacijo olimpizma. Po študiju ekonomije se je Samaranch za zelo kratek čas preizkusil kot športni novinar, nato je delal na banki, sledilo je delovanje na političnem področju. V času vladavine španskega diktatorja Franca je bil med drugim državni sekretar za šport. Vzporedno s tem je nekdanji igralec hokeja na travi, boksar in nogometaš gradil kariero športnega funkcionarja. Leta 1967 je bil izvoljen za predsednika Olimpijskega komiteja Španije, že leto pred tem so ga povabili k sodelovanju v Mednarodnem olimpijskem komiteju.
V krovnem olimpijskem gibanju je kmalu postal vodja protokola in nato član izvršnega odbora, štiri leta je bil tudi njegov podpredsedni. Po padcu Franca ga je prva španska demokratično izvoljena vlada kot veleposlanika za Sovjetsko zvezo in Mongolijo poslala v Moskvo. To je storila namerno, saj je želela, da država končno dobi pomembno vlogo na športnem prizorišču sveta. Predvsem tesne vezi s komunističnim režimom naj bi poskrbele, da je bil Samaranch julija 1980 izvoljen za sedmega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Samaranch olimpijsko gibanje rešil iz finančne zagate
Španec je največjo športno organizacijo na svetu prevzel v občutljivem obdobju. Rzadeljen je bil svet, zaradi bojkotov je grozilo, da se bodo na dva pola delile tudi igre, kar bi pomenilo konec olimpijske ideje. Mednarodni olimpijski komite je bil v tem času za svetovno politiko neresno združenje ostarelih ljubiteljev športa, a Samaranch je ta položaj spremenil. Po bojkotih leta 1976, 1980 in 1984 mu je uspelo obuditi igre v novo življenje.
Olimpijsko gibanje je popeljal iz krize, med drugim z reformami, kot so dovoljenje nastopanja poklicnim športnikom na igrah in njihova komercializacija. Njegovo diplomatsko in gospodarsko znanje sta omogočila, da je na novo oblikoval podobo olimpijskega sveta, z ustreznim marketingom pa je ustvaril odličen tržni produkt. Bogate pogodbe s pokrovitelji in prodaja pravic prenosov so tako pomenile novo poglavje v olimpijskem športu. Televizijske mreže so na primer za pravice prenosov iger leta 1980 v Moskvi odštele 101 milijon dolarjev, leta 2008 v Pekingu pa skoraj 2 milijardi dolarjev. Samaranch je postavil tudi temelje, da olimpijsko gibanje o svojih zadevah v veliki meri odloča neodvisno. K temu je med drugim prispevala finančna neodvisnost komiteja. Špancu je uspelo najti še globalno sodelovanje z Unescom in Združenimi narodi, hkrati pa je preprečil, da bi se Unesco polastil iger. Ne glede na komercializacijo je bil prav on tisti, ki je vendarle ohranil temeljne principe olimpijske ideje športnega boja za odličje in čast, ne pa tudi za denarne nagrade. Prav zato je bil v letih 1988, 1992 in 1997 vedno znova izvoljen.
Komercializacija OI pripeljala do korupcije in dopinga
S položaja ga je odnesel korupcijski škandal glede olimpijskih iger 2002 v Salt Lake Cityju. Ta je leta 1999 Mednarodni olimpijski komite prisilil k številnim spremembam, med drugim so predsedniški mandat omejili na skupno 12 let. Korupcija ni edina slabost komercializacije iger, s katero je Samaranch rešil olimpijsko gibanje. Vse pogostejša je bila uporaba nedovoljenih poživil, pomembno vlogo je prevzel tudi kapital, zaradi katerega katalonski markiz, plemiški naziv mu je zaradi izrednih zaslug leta 1991 podelil španski kralj Juan Carlos, ni uspel preprečiti, da bi igre ob 100-letnici modernega olimpizma dobile Atene. Samarancha je leta 2001 na položaju zamenjal Belgijec Jacques Rogge, Špancu pa je pripadlo mesto častnega predsednika. Tudi brez glasovalne pravice je njegovo mnenje v Mednarodnem olimpijskem komiteju štelo veliko vse do zadnjega. Mimogrede, dlje je gibanje vodil le še baron Pierre de Coubertin.
Povezanost s fašizmom tabu tema
Ena od kritik je povezana s preteklostjo Samarancha. Leta 1937 je namreč dezertiral iz vojske španske republike in se pridružil fašističnim upornikom, ki jih je vodil general Franco. Da je bil falangist, je v Mednarodnem olimpijskem komiteju in med večino športnih novinarjev veljalo za prepovedano temo. Pred slabim letom se je na Samarancha usul plaz obtožb in pozivov k odstopu z mesta dosmrtnega predsednika organizacije zaradi njegovega fašističnega pozdrava. Prah je dvignila fotografija, na kateri pozdravlja z dvignjeno desnico v čast Francu ob 38. obletnici njegove zmage v španski državljanski vojni.
Mnenja o njegovi vlogi so deljena. A ne moremo spregledati dejstva, da je Samaranch tisti, ki je rešil moderni šport in moderno olimpijsko idejo, igre pa so postale eden največjih dogodkov današnjega časa. Žal ne brez nekaterih negativnih točk.
Vir: STA
