Če svet prijazen bi postal...

| 19.04.2010, 13:50

Pred časom sem pisala članek o potrpežljivosti. Ob razmišljanju kaj naj napišem mi je najprej prišel na misel jambo plakat, ki bi na vsakem ovinku naše lepe domovine opozarjal: bodimo prijazni, potrpežljivi, strpni, tolerantni. Seveda bi bila bolj primerna resnična prijaznost, strpnost, toleranca, spoštljivost, kot najboljši plakat. Pa vendar, Slovenski karitas bom za prihodnje leto predlagala akcijo: 40 dni brez nestrpnosti.

Že danes vem, da iz te moke ne bo kruha; ja kdo pa bi v naši nestrpni družbi sponzoriral tako neumnost. Le o čem bi se potem pogovarjali, saj bi celo novinarji morali na Zavod za zaposlovanje, ker ne bi bilo kaj pisat. Toda to je avtorska misel Adija Smolarja, zato z moje strani le namig, da bi na radiu večkrat slišali njegovo pesem Če svet prijazen bi postal….

Morda pa bi ob vstopu v Parlament vrteli: Ajajaj Slovenija, vse preveč si skregana…no tudi s tem ne bo nič, ker možje v rdečih palerinah že vadijo Nabrusimo kose….

Moramo pa priznati, da je scenarij političnih zvezd izvrsten. Nič zatišja, nič skupnih interesov, same osebne teme. Nikoli ne zmanjka, ni časa, da bi se neke problematike naveličali, v naprej predvidenem roku poskrbijo za novo senzacijo: psi, obleke, prijatelji, plemeniti, skriti, prikriti, odkriti…letalo, patrije so že za zgodovino, morda pa bo na poletje priplula še kakšna prestižna jahta.

V marcu smo delovno praznovali dan žena in materinski dan. Dogajanja v zvezi z novim družinskim zakonikom so bila namenoma umeščena v ta čas, če to ni ignoranca in poniževanje žene, matere, naravne družine. Za enkrat je zmagala zdrava pamet, bojim pa se, da so iz procedure predlog umaknili samo zato, ker je rok tematike potekel in je bilo potrebno zaplavati v druge vode. V imenu Karitas sem bila prijavljena, da na velikonočni torek prisostvujem seji Odbora za delo, družino in socialne zadeve na kateri bo obravnavan predlog novega Družinskega zakonika. Čakala sem potrditev prijave, vendar nisem dočakala, kot vestna državljanka nisem bila vredna niti potrditve, niti zavrnitve – razumela sem: kot hočeš; istočasno je poslala prijavo sodelavka, ki se poklicno ukvarja z družinsko problematiko, strokovna delavka, vendar je kmalu dobila odgovor, da je dvorana že polna. V dobrobit državi, družbi in družini bi pričakovala, da jo pripravljavci zakona povabijo medse, ima veliko izkušenj … zgleda, da to ne šteje ali so se morda bali, da bi povedala stiske in težave različnih predlaganih vrst družine. Pri Karitas jih srečujemo dnevno, saj ni potrebno veliko računanja, da spoznaš, da z delavsko plačo težko preživiš in ga ni zakona, ki bi ti zagotavljal preživetje, sprašujem se kako varuhinja človekovih pravic gleda na to? Ali se ji ne zdi vredno ali pa je od tega odvisno tudi njeno preživetje. Bog ve. Toda to je že druga zgodba. Zanimivo, pred volitvami so v parlamentu mahali s položnicami obubožanih državljanov, danes imamo na Karitas takih in podobnih položnic na stotine in nikogar ne skrbi.

Trenutno mahajo z odločbami in dokumenti izbrisanih. Drage gospe in gospodje, verjetno smo sodelavci Karitas srečali v teh dvajsetih letih več izbrisanih in pozabljenih kot vi. Ne samo srečali. Mnogim smo tudi pomagali, s hrano, obleko, plačilom računov, stanovanjem, otrokom pri učenju, urejanju dokumentov. A mislite, da bi vsa ta leta lahko preživeli zaradi vaših obljub? Nismo jim pomagali zaradi politične naklonjenosti ali nenaklonjenosti, pomagali smo jim preprosto zato ker so ljudje, ljudje, ki so prosili, potrebovali in dobili pomoč. Kar nekaj te pomoči je bilo dane tudi iz denarja, ki ga je Karitas zbrala od vernikov v domači župniji. To pišem zato, ker se Cerkvi vedno nekaj očita. Lepo, da nam je velikonočne praznike popestril Dalajlama, z vsem spoštovanjem do svetovnega popotnika, toda ali je povedal kaj drugega, kot nam dan za dnem govorijo slovenski škofje, duhovniki: pogoj za miri in dobro v družini in družbi je poštenost, pravičnost, solidarnost. Razlika je bila le v tem, da so slednji govorili slovensko, dalajlama pa kitajsko. Glede na odzive medijev bi človek mislil, da je bilo obratno.

Trenutno so na udaru bodoči upokojenci. Niso največji problem nizke pokojnine, osleparjeni zaposleni, če sem prav prebrala je največji problem naval ljudi na pokojninski zavod, ker ne zmorejo ljudem izračunati kdaj in kaj jih čaka v prihodnosti.. Bodočim upokojencem tako ne ostane drugega, kot da z razumevanjem sprejmejo preobremenjenost državnega aparata. To ni pošteno, nekateri nimajo dela, drugi pa bodo zaradi navala pregoreli. Sama sem prepričana, da je potrebna pokojninska reforma, nisem pa prepričana, da je predlagana pot pravilna, tudi nisem prepričana, da so demonstracije in kričanje pred parlamentom prava pot. Če štrajk uspe, bo morda letel predsednik vlade, morda minister ali kak nižji uradnik; vse bo rešeno po politični poti: dragi bodoči upokojenci in upokojenke ne pustite se zmanipulirati; zaradi rdeče zastave se znesek pokojnine ne bo nič spremenil. In to je bistveno. Za pokojnino ste leta vlagali v sklade, zato ne dovolite, da bi na vaših glavah preizkusili vodni top.

Joj, koliko besede in samohvale je bilo ob dvigu minimalne plače. Sprašujem - a je sedaj minimalna plača dovolj dvignjena za preživetje? A je minimalna plača edini problem. Kaj pa maksimalna, pogrešam prav to besedo, a je res nemogoče zamrzniti previsokih plač, odpravnin, menežerskih nagrad. A res še niste ugotovili kaj pomeni solidarnost, nagrada po delu …preprostim ljudem je nerazumljivo, da dobi stečajni upravitelj, ki pripelje tisoč ljudi na rob preživetja, več kot minister ali uspešen poslovni človek.

V teh pomladnih dneh je res škoda časa za branje političnih novic, zato raje začnite čistiti Slovenijo vsakovrstnih smeti. Navadno smo temu rekli: Psi lajajo, karavana gre dalje. Žal, niti psi več ne lajajo, karavana pa, komu je še mar zanjo…. Pa vse dobro vam želim.