Komedija, farsa ali tragedija?
| 13.04.2010, 09:02
Niso bili redki pripadniki največje vladne stranke, ki so se po uspehu na zadnjih volitvah hvalili, da lahko s strokovnjaki iz svojih vrst sami osnujejo ministrsko ekipo, ki bo Slovenijo popeljala v nove svetle čase. Zdaj, še preden je za njimi polovica mandata, pa se zdi vsaj dvoje; da so ti strokovnjaki nenadoma izpuhteli in da se prvi minister o kandidatih za proste resorje lažje in bolj sproščeno pogovarja z novinarji, kot z njimi samimi.
Kako bi si sicer lahko drugače razlagali nerodno situacijo, da se premier veliko bolj ustavlja ob rodbinskih vprašanjih, kot pa ob vprašanjih strokovnosti in podkovanosti, ki jo premorejo kandidati za ministra, enega najbolj zahtevnih vladnih resorjev.
Vsak pameten vladar ve, da je doma pridelana hrana strateško pomembna, saj ljudstvu in državi omogoča kolikor toliko normalno življenje. Vsak pameten vladar zato temu področju posveča veliko pozornosti in poskuša narediti vse, da bi se kmetijska panoga razvijala, prinašala sadove in se uspešno spopadala z izzivi, ki jih je iz dneva v dan več.
In čeprav je kmetijsko ministrstvo po zadnjih volitvah ostalo v kvoti ministrstev, ki jih pokriva zmagovalna socialna demokracija, je že pred zimskim izbruhom afere Baričević bilo jasno, da je tedanji minister Pogačnik ostajal vse bolj sam v prizadevanjih za cilje, ki si jih je na kmetijskem področju zastavil.
Kot vrhunec tega osamljenega boja lahko vsekakor štejemo nujnost njegovega samostojnega iskanja podpore pri poslancih pred grozečo interpelacijo v Državnem zboru. Če bi koalicija delovala usklajeno in urejeno, mu tega vsekakor ne bi bilo treba. Tako pa se je zgodila nerodna situacija, da so ga pri tem kriminalisti posneli v dokaj dvoumnem pogovoru z razvpitim poslancem opozicije.
Po vrnitvi s Kitajske je kandidaturo za kmetijskega ministra zavrnil dr. Hribar, odstopno pismo drugega kandidata pa naj bi do premierja potovalo skoraj teden dni. Morda so temu botrovale zaskrbljujoče trditve, ki jih je kot razlog za umaknitev svoje privolitve v tem pismu zapisal dr. Igor Vojtic.
Postavlja se vprašanje, zakaj naj bi bila po Pahorjevem mnenju ena od nalog bodočega ministra, tudi, navajam: »ohranitev integritete dr. Pogačnika v zadevi bulmastifi«.
In čeprav premier pravi, da ga je dr. Vojtic narobe razumel, se kot zelo ponesrečeno kaže že dejstvo, da sta bila javnosti hkrati predstavljena dva kandidata za kmetijskega ministra. Potem ko premier že v prvem roku ni uspel najti pravega človeka za žuljavo kmetijsko sedlo in ga je za »slaba dva tedna« odstopil mlademu ministru Gjerkešu, sem po izteku teh dveh tednov skoraj prepričan, da bo zelo zelo težko našel človeka, še posebej pa dobrega in organizacijsko sposobnega kmetijskega strokovnjaka, ki bo po vsej tej godlji pripravljen reči DA in v kmetijskem sedlu jezditi bližajočim se težavam naproti.
Veliko bolj modro bi bilo, da bi prvi minister s svojimi svetovalci pogovore z ožjimi izbranci opravil na štiri oči in se novinarjem in javnosti pravočasno zmagoslavno prikazal z izbranim kandidatom. Če ne drugega, bi s tem ljudstvu pokazal, da je kos izzivom, tako pa je vse naslednje kandidate, ki jih bo še povabil k sodelovanju, postavil v zelo neprijeten položaj. Javnost namreč točno ve, da bodo bili najmanj njegova tretja, četrta ali peta izbira.
Tako torej res drži, da iskanje kmetijskega ministra laični javnosti pomeni novo vladno komedijo, za približno 66.000 slovenskih kmetov in njihovih družin pa se ta farsa, če ne bo hitro končana, lahko spremeni tudi v tragedijo. Upam, da bo premier vsaj v tretje ravnal bolj modro, predvsem pa, da bo končno izbranemu ministru, če ga bo seveda našel, skupaj s poslanci svojih koalicijskih strank nudil trdno oporo pri njegovem delu.
