„Drag“ evropski denar
Komentarji | 12.04.2010, 14:45
Črpanje sredstev iz evropskih skladov je birokratsko zelo zahtevno, saj treba predložiti zelo veliko dokazil in dokumentacije, tudi za prejem majhnih zneskov. Na službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko pripravljajo in že izvajajo določene poenostavitve, ki bi olajšale postopek, a podjetja se še vedno srečujejo z različnimi težavami.
Cilj evropske kohezijske politike je zmanjševanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami oziroma državami. S tem namenom so bili vzpostavljeni finančni instrumenti v obliki strukturnih in kohezijskega sklada.
Slovenija je uveljavila razmeroma centraliziran sistem izvajanja in upravljanja kohezijske politike. V finančni perspektivi 2007-2013 so v sistem izvajanja vključene naslednje institucije: služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko kot organ upravljanja, ministrstvo za finance kot plačilni organ in urad za nadzor proračuna kot neodvisen finančni nadzorni organ, posamezna ministrstva, ki so odgovorna za izvajanje instrumentov in seveda upravičenci, ki so jim sredstva dodeljena. Finančno upravljanje temelji na predhodnem zalaganju domačih sredstev, ki se pozneje povrnejo iz proračuna Evropske unije.
Slovenija ima za izvajanje kohezijske politike v obdobju 2007-2013 v okviru vseh treh operativnih programov, to so operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, operativni program razvoja človeških virov ter operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture, na voljo 4,1 milijarde evrov evropskih sredstev. Skupna oziroma splošna usmeritev vseh treh operativnih programov je spodbujanje gospodarskega razvoja, ustvarjanje delovnih mest in krepitev človeškega kapitala ter zagotavljanje uravnoteženega in skladnega razvoja.
Tudi slovenske javne institucije, ki sodelujejo pri izvajanju evropske kohezijske politike, so se odzvale na gospodarsko krizo. Lani se je pri izvajanju kohezijske politike sledilo vladnim kriznim ukrepom in s potrjenimi instrumenti so bile podprte zlasti aktivnosti podjetij za uspešno spopadanje s težavami, ki jih je prineslo leto 2009. Precej sredstev se je namenjalo različnim oblikam subvencioniranja zaposlovanja dolgotrajno brezposelnih, težje zaposljivih, mladih brezposelnih in podobno. Velika pozornost pa je bila namenjena tudi podpori razvojno-raziskovalnih dejavnosti podjetij, s ciljem, da podjetja ob soočanju z zaostrenimi finančnimi in gospodarskimi razmerami, ne zmanjšujejo vlaganj v raziskave in razvoj, ki so pomembni za zdrav izhod iz krize in krepitev konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v globalnem prostoru. Tako so institucije prehitele svoje načrte pri razdeljevanju nepovratnih sredstev, saj so bili objavljeni skoraj vsi predvideni nacionalni razpisi na področju tehnološkega razvoja. To pomeni, da je večina nacionalnih virov za to področje v programskem obdobju 2007-2013 izčrpanih, medtem ko sredstva, ki se bodo razdeljevala preko razpisov v naslednjem programskem obdobju, ne predvidevajo več sofinanciranja investicij v tako velikem obsegu. Zato mora biti za podjetja ključno, da z rezultati današnjih projektov pridobijo dodatno vrednost, ki jim bo tudi v prihodnje omogočala investiranje v potrebno tehnološko opremo.
Nepovratnih virov za tehnološka vlaganja torej letos ne bo več. Podjetja se bodo lahko posluževala garancij subvencij obrestne mere v sodelovanju s komercialnimi bankami. Gre samo za to, da se sredstva, ki so bila prej na voljo prek nepovratnih oblik, zamenjajo v povratna, saj gre za boljše učinke za podjetja. V primeru posojilnega krča in nepripravljenosti bank za financiranje projektov pa je še toliko bolj pomembno, da država razvije instrumente, ki lahko pomagajo podjetjem, da pridejo bližje sredstvom komercialnih bank. Tako nekateri strokovnjaki menijo, da je z javnofinančnega vidika kratkoročno učinkoviteje, če so sredstva povratna. Vendar pa za raziskovalno-razvojne projekte zaradi njihove narave, ki se kaže v visoki stopnji tveganja, niso običajna oblika financiranja.
Glavne težave, s katerimi se pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev srečujejo podjetja, so zapleteni in dolgotrajni postopki poročanja o izvajanju projektov, obsežna dokumentacija in dokazovanje upravičenosti nastalih stroškov, likvidnostne težave, pomanjkanje informacij oziroma nepreglednost in nepoenotenost pravil. Največja težava, ki jo navaja večina podjetij, ki so dobila odobrena sredstva, je, da so veliki zamiki med ustvarjanjem stroškov in povrnitvijo sredstev. Stroške je treba najprej ustvariti, o tem poročati in šele potem so sredstva povrnjena. Ta cikel od preverjanja poročil do izplačila je posebno na mala podjetja, ki naj bi jim bili razpisi namenjeni, zelo zahteven.
Poznavalci menijo, da bi bilo treba zmanjšati obseg administrativnega dela, povezanega s črpanjem iz kohezijskih skladov. Zaradi tega danes dejanska vrednost projekta sploh ni pomembna, ker je večina dela namenjena opravljanju administrativnih postopkov, ki izhajajo iz razpisov. V dobi razvoja informacijske družbe bi se lahko temu izognili in podjetnikom omogočili, da se dejansko ukvarjajo s podjetništvom, ki omogoča pristopanje na nove trge, povezovanje z novimi partnerji in ustvarjanje dodane vrednosti, ki se ne meri s količini izpolnjene papirologije, ampak z razpoložljivim denarjem, ki pride pravočasno in v pravšnji količini na račun podjetja.
