Slavi Košir
Jakob Čuk
Tanja Dominko

Z dodano vrednostjo do konkurenčnosti

01.03.2010, 14:50

Podjetja se spopadajo z več kot 20-odstotnim zmanjšanjem obsega poslovanja, krčenjem investicij ter nezmožnostjo izterjave svojih terjatev in vse več gospodarskih subjektov se posledično sooča z insolventnostjo.

Prestrukturiranje je potrebno praktično v vseh podjetjih. Redka so podjetja, za katera kriza dejansko pomeni prednost in jo izkoriščajo v tržnih nišah, ki so jim bile pred krizo zaprte. Vprašanje pa je, kako omogočiti prestrukturiranje podjetja, kjer je najbolj boleče, torej z vidika zaposlenih. Vlada je za ohranjanje delovnih mest v proračunu za leto 2010 in 2011 namenila 733 milijonov evrov za ukrepe aktivne in pasivne politike zaposlovanja. Za tehnološko prestrukturiranje podjetij pa je namenila 528 milijonov evrov. V Sloveniji je pojem prestrukturiranja podjetja tesno povezan z mejnimi stanji v podjetju kot so stečaj, prisilna poravnava in likvidnostna kriza. To so zgolj skrajne situacije v podjetju, ko je notranja, prikrita in obvladovana kriza že prerasla v nenadzorovano. Rešitev v teh ključnih trenutkih je pravočasni pristop k strategiji prestrukturiranja, saj se tako lahko izognemo nenadzorovani krizi podjetja. Pri vsem tem pa glavno vlogo igra dodana vrednost.

Vendar pa so ocene sprememb za prihodnost zaradi strukture gospodarstva pred krizo zaskrbljujoče. V letu 2008 je bilo tri četrtine zaposlenih v podjetjih s produktivnostjo oz. dodano vrednostjo na zaposlenega, pod 40.000 evri. Ta kazalec nam lahko predstavlja mejo konkurenčnosti za nižje tehnološko razvito podjetje v primerljivih državah članicah Evropske unije. Pred krizo je bilo 24 odstotkov zaposlenih v podjetjih s produktivnostjo nad to mejo. Približno 26 odstotkov je bilo zaposlenih v podjetjih z manj kot 20.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, in sicer s povprečjem 11.000 evrov na zaposlenega. V ocenah za leto 2010 poznavalci predpostavljajo, da so se podjetja v letu 2009 na 20 do 25 odstotni nižji obseg poslovanja prilagodila z vsemi rezervami in optimizacijo poslovanja. Zaradi interventnih ukrepov podjetij in države se število zaposlenih tako drastično ni zmanjševalo, zato so se stroški dela v letu 2009 zmanjšali manj, kot je padel obseg poslovanja. Po napovedih poznavalcev, se bodo stroški dela v letu 2010 zaradi višje minimalne plače gotovo povečali, ob tem bo prišlo do zmanjšanja dodane vrednost in produktivnosti, hkrati pa se bo zaradi višjih minimalnih plač v letu 2010 delež stroškov dela v tako znižani dodani vrednosti povečal čez kritično mejo. Čas naj bi torej kmalu pokazal posledice sedanjih odločitev zvišanja minimalne plače. Nujni bi bili takojšni sistemski ukrepi za dvig dodane vrednosti in ukrepi za fleksibilnejše zaposlovanje. Tako pa naj bi bilo kmalu vidno, da konkurenčnost gospodarstva ne more biti prioriteta politik za izhod iz krize in bomo posledice ugodenih stališč sindikatov močno občutili predvsem kot vzrok za nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Pravzaprav je bilo enako tudi v času konjunkture, ko je vse uspavala hitra gospodarska rast enostavnih proizvodov in storitev. Z uvedbo evra in vsesplošno rastjo trgovske ponudbe cene niso padle, ampak so cene za preživetje rasle celo hitreje kot inflacija in posledično tudi minimalna plača. Vse bolj jasno je postajalo, da so slovenske plače prenizke za preživetje, in hkrati previsoke za globalno konkurenčnost podjetij, ki proizvajajo nizkotehnološke produkte in storitve. Tako se je po mnenju poznavalcev v najbolj neprimernem času in na najmanj primeren način zgodila nova višja minimalna plača. Za slabo četrtino višja v neto znesku za zaposlene in za slabo četrtino višja tudi v bruto znesku za delodajalce. Menda s pričakovanjem, da to ne bo vplivalo na ostale plače in da bo dvig minimalne plače sam po sebi dvignil povprečno dodano vrednost in konkurenčnost gospodarstva.

Da se bodo morale dvigati tudi druge plače, vendar za manj zaposlenih kot doslej, se bo zgodilo samo po sebi. Ne bo pa se sama po sebi zgodila rast dodane vrednosti, ker to brez sistemskih mehanizmov po zatrjevanju gospodarstvenikov preprosto ne gre. In tudi ne, če ne bomo ukrepali na podlagi realne slike stanja in če bomo osnovne indikatorje konkurenčnosti tolmačili v prid drugih, ne ekonomskih ciljev. Najprej je torej treba razumeti, da s proizvodnjo enostavnih proizvodov in storitev z malo vgrajenega znanja praviloma ni mogoče dosegati ne visokih cen, ne visoke dodane vrednosti in tudi ne visokih plač.

V socialnem dialogu so bile večkrat slišane trditve, da naj bi večja produktivnost, ki je potrebna za višje plače, pomenila tudi višje norme delavcev za tekočim trakom in da stroški dela nimajo nič skupnega z dodano vrednostjo. To je po mnenju gospodarstvenikov le zavajanje ali pa zgolj nerazumno pojmovanje dodane vrednosti oz. produktivnosti.

Slovenska podjetja bi se morala zavedati oz. razumeti, da je dodana vrednost pravzaprav kazalec konkurenčnosti, ki omogoča primerljivost med podjetji ali dejavnostmi. Tako pa strokovni argumenti proti dvigu plač niso zalegli, ker zapirajo oči tudi pred dosedanjim padanjem konkurenčnosti Slovenije. Kljub zavezam socialnih partnerjev je bilo po mnenju gospodarstvenikov hudo kršeno pravilo, ki pravi, da rast plač ne sme prehitevati produktivnosti. Na podlagi trenutnih odločitev, pa se bo ta razkorak le še dodatno povečal. Plače bodo šle navzgor, napovedi o rasti bruto domačega proizvoda pa ne kažejo rasti, ki bi v tekočem in naslednjih letih pokrila osem odstotni upad bruto domačega proizvoda iz leta 2009.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentarji

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Državni zbor (photo: Rok Mihevc) Državni zbor (photo: Rok Mihevc)

Čakš o »visečih« glasovih v državnem zboru

Prihodnji teden bo politično zelo pester. Poslanci bodo glasovali o razrešitvi predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča in tudi o ustavni obtožbi predsednika vlade Janeza Janše. Nas, pri katerem ...

Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar ) Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar )

Poslovil se je Rajko Štefanič (1947 - 2021)

V dopolnjenem 75. letu se je po hudi bolezni poslovil Rajko Štefanič, kmet in gostilničar iz Zupančičevega hrama v Dragatušu, dolgoletni predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije, ki si je ...