Umrl izseljenski duhovnik, prelat Jože Guštin
Matjaž Merljak
V nedeljo, 24. januarja, je v duhovniškem domu v Buenos Airesu umrl izseljenski duhovnik prelat Jože Guštin. Žalostna vest je prizadela številne rojake, ki so pokojnika poznali, imeli radi in se ga spominjali kot dobrega duhovnika, vedno pripravljenega pomagati vsakomur, ki bi kaj potreboval.
Pokojni je bil rojen 17. aprila leta 1919 na Mokrem polju pri Št. Jerneju na Dolenjskem v verni slovenski družini, v kateri je bilo 12 otrok. Nadarjenega fanta so starši poslali v novomeško gimnazijo, na kateri je maturiral leta 1939. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje ter se kot bogoslovec leta 1943 priključil domobrancem. Ob strani duhovnika dr. Franca Blatnika je deloval na prosvetnem področju v štabu novomeške domobranske skupine. Na protikomunistični strani so bili tudi pokojnikovi bratje Janez, Franc in Ciril. Prvi je že leta 1942 postal žrtev komunističnih morilcev. Drugega so leta 1945 komunisti najprej obsodili na smrt, nato mu pa kazen spremenili v 20-letno ječo, tretji, ki živi v Franciji, je pa prebil tudi dalj časa s pokojnikovim očetom v komunističnih ječah.
Jože Guštin je bil v duhovnika posvečen 19. maja 1945 v Krki na Koroškem. In prav to dejstvo, da je bil tik pred posvetitvijo, ga je rešilo, da ni bil z ostalimi domobranci vrnjen komunistom. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Šmihelu pri Pliberku, nato je emigriral v Čile ter je štiri leta deloval v dušnem pastirstvu v škofiji Temuco. Po prihodu v Argentino je leta 1952 prevzel kaplansko mesto pri sv. Ignaciju v Buenos Airesu. Tam ga je spoznal pokojni kardinal Copello ter ga imenoval za svojega osebnega kaplana. Na tem položaju ga je potrdil tudi njegov naslednik, buenosaireški nadškof kardinal dr. Caggiano ter ga imenoval še za svojega osebnega tajnika. Poleg tega položaja je deloval v duhovniški službi argentinske zvezne policije, kjer je v težki dobi imel mesto glavnega kurata.
Izredno delavnost je pokojni Jože Guštin razvijal s svojim apostolatom za duhovno in gmotno pomoč moralno padlim dekletom v Buenos Airesu. Za duhovno in telesno rešitev izgubljenih deklet je ustanovil posebno organizacijo. Poleg vsega tega je dolgo let neumorno delal tudi v apostolatu Marijine legije ter Njune duhovniške službe, ki je ob vsaki uri ponoči na razpolago za duhovno pomoč umirajočim v Buenos Airesu. Vse to ogromno delo ga pa ni oviralo, da se ne bi dejavno udeleževal tudi v slovenski organizirani skupnosti. Bil je slovenski katehet v šolskem tečaju Ivana Cankarja v Berazateguiju in duhovno oskrboval tamkajšnjo skupnost še dolgo potem, ko je formalno delovanje Doma že prenehalo. Mnogi se ga spominjajo ob pobožnostih svetih ur na prve petke v naših skupnostih, ko je bil vedno na razpolago za sveto spoved. In še bi lahko naštevali.
Po osamosvojitvi naše domovine se je za nekaj časa vrnil v Slovenijo, predvsem v misiji Marijine legije, a se kmalu znova vrnil in nadaljeval svoje delo med argentinskimi in slovenskimi verniki. Bog mu je postavil na pot hude preizkušnje. Počasi je izgubljal vid na koncu popolnoma oslepel. Pojavile so se tudi druge težave. Zato je zadnja leta preživel v domu za ostarele in prizadete duhovnike, kjer je Bogu posvečal svoje trpljenje. V kapeli tega doma je bila tudi pogrebna maša, ki jo je vodil naslovnik floreške vikarije, škof msgr. Luis Alberto Fernández. Somaševalo je več duhovnikov, med njimi Slovenca župnik Franci Cukjati in salezijanec Jože Repovž. G. Cukjati se je s toplimi besedami poslovil od pokojnika, ko je orisal njegovo življenje in delo. Zapustil nas je dober duhovnik, priča težkih dni slovenske in argentinske zgodovine, saj je deloval na buenosaireški nadškofiji za časa požiga kurije in cerkva leta 1955. Odšel je k Bogu po zasluženo plačilo. Naj počiva v miru!
