Snemanje mask
Blaž Lesnik
Danes je pustni torek. Čas, ko si zabave ter sprostitve željni natikajo maske, se oblačijo v kože drugih bitij in kostume znanih ali izmišljenih oseb. Navada, izvirajoča iz antičnega poganstva, nima nič skupnega s krščanstvom, a so se zaradi privlačnosti vstopanja v drugi jaz pustni običaji ukoreninili.
Da je mogoče pusti zabavi vdahniti plemenit in dober namen in se pri tem tudi zabavati, iz leta v leto dokazuje tudi naša Pustna sobotna iskrica. Projekt Radia Ognjišče in Misijonskega središča Slovenije bo letos z zbranimi darovi pomagal obnoviti staro bolnišnico v osrčju amazonskih gozdov, kjer se – kot povsod v odmaknjenih, nerazvitih predelih - razdalje med vasmi in mesti merijo v stotinah kilometrov. Kako lepo bi bilo, če bi se dobremu namenu pridružil še kakšen prireditelj ali pustni karneval. Si predstavljate, koliko bi lahko šele zbrali, če bi spektakel in veseljačenje v Riu de Janeiru enkrat samkrat povezali z dobrodelnostjo...Pust je torej smiseln, če mu damo pravo vsebino, in tako je tudi z drugimi, uvoženimi in na hitro prevzetimi dnevi, kot je denimo Valentinovo, ki so mu bila letos prirezana krila. Vsaj zdi se, da trgovcem, ki ustvarjajo ta „praznik“, ni uspelo pripraviti takšne evforije kot prejšnja leta. Se morda ponuja priložnost, da pogled usmerimo k vsebini in ne ostanemo le pri embalaži, ki je sicer tako privlačno bleščeča, a hkrati boleče prazna? Se. Ob vsakem času in vsakomur se ponuja ta priložnost. Tako kot danes zvečer, ko bodo maškare odložile oprave, pust se bo končal in maske snele.
A ne povsod. Prikrite in na prvi pogled nevidne maske bodo ostale. Izgleda celo, da jih imamo pri nas zelo radi. Na kratek rok namreč delujejo pomirjevalno, spodbudno in dajejo občutek, da je z malenkostnimi lepotnimi napakami – ki jih je za uravnoteženje treba omeniti - v državi vse lepo in prav. Tisti, ki ki jih uporabljajo, imajo zato moč in vpliv. Radi imamo lepe obraze, všečne besede, čeprav slutimo ali celo vemo, da gre za puhlice, sprejemljiv je samo dober vtis, učinek in rezultat. Seveda tak, ki bo koristil akterjem in bo večal njihovo priljubljenost. To je pravzaprav vse, kar šteje in kroji scenarij igre naših vodilnih - s predsednikom vlade in Slovenko leta na čelu. Kjerkoli se pojavi Borut Pahor, je prisotna igra: na nogometnem stadionu ob evforičnem navijanju ali na političnem parketu, kjer se naučeni odločnosti po scenariju dodaja občutek, da ni nič hudo narobe. Manjši spodrsljaji ministrov, napakice, zaradi katerih ne gre dvomiti v njihovo strokovnost in usposobljenost.
Brezposelnost pa se bliža številki sto tisoč, razkrivajo se mreže lobijev, katerih lovke segajo visoko v politične vrhove, krizi ministrov ni videti konca, neučinkovitost javnega sektorja je že tako pregovorna, giganti državnih holdingov, kot so Slovenske železnice pa so pred razsulom. Tudi tako imenovana vladna izhodna strategija ima prej vse značilnosti mikavne maske kot pa vsebinsko polnega in konkretnega načrta, kako iz gospodarske krize. Drznost, ki bi jo za preboj med vodilne evropske države (kar je ambiciozen cilj naše vlade in njenega predsednika) nujno potrebovali, za vsemi temi krinkami zaman iščemo.
Tudi igra predsednika države, ki sledi pripravljenemu scenariju, ima že predviljiv postopek: ko se usuje plaz obtožb in zgražanj čez potratne luksuzne lete v tujino, drugorazredne teme ali odlikovanje vodje totalitarnega režima, se vse skupaj zakrinka z lepim govorjenjem, retoriko in morda izjemoma še s kakšnim odlikovanjem prej pozabljenih oseb, ki pride naknadno – za pomiritev duhov.
Nekaterim pa so se maske že tako ultra prilepile, da njih lažno podobo prepozna večina državljanov. A jih to nič ne skrbi, kaj šele, da bi jih odvrnilo od njihovega početja.
Triki, zbujanje simpatij in občutkov so krinka, ki pri nas deluje. Fenomen resničnostnih šovov potrjuje, da so zvezdništvo, razkazovanje prazne lupine in medijska podpora zaželena maska, ki jo potrebujemo, da napolnimo prazne posode...
Doklej še, Slovenija? Kam se je pogreznilo stanje našega duha, se je s svojim molkom glasno spraševal pesnik Tone Kuntner ob prazniku kulture. Do kdaj lahko traja ta ples duhovno praznega in neozaveščenega življenja množice?
Danes je mnogo ljudi, ki bežijo pred svojo lastno resničnostjo, pravi nemški benediktinski pater in psiholog Anselm Grün. Strah jih je, da bi se soočili z resnico svojega srca. Če bi morali obmirovati in biti tiho, jih zagrabi panika. Takrat bi se vendar lahko v njih vzbudilo kaj takega, ob čemer bi jim bilo neprijetno. Zato se morajo vedno s čim zaposliti, le da bi pobegnili pred lastno resnico.
Neprestano morajo nositi in menjati maske. Kdor se izmika lastni resnici potrebuje veliko energije, da bi prikril svojo resnico pred drugimi. A vendar nihče na svetu ne more spremeniti resnice. Lahko jo le iščemo in ji, ko jo najdemo, služimo. Zakaj bi jo iskali? Zato, ker nam ponudi svobodo: resnicoljuben človek je vedno tudi svoboden, saj samo resnica osvobaja.
Seveda sneti masko ni lahko. Veliko lažje je lagodno živeti, četudi v lažnih predstavah, ki kratkoročno pomirjajo. Pokončno zaživeti in iskati resnico, opozarjati na maske okrog sebe je mnogokrat nehvaležno početje, a če nisi nikomur trn v peti, krščanstva ne živiš prav.
Jutri je pepelnična sreda. Pepel - znamenje minljivosti, smrti in človekove krhkosti, saj se tudi človek po smrti spremeni v prah in pepel. Papež Benedikt nas zato vabi, da zapustimo slepilo laži in samozadnosti in vstopimo v območje pravičnosti in resnice. Globoko stanje zaprtosti vase je namreč vir krivičnosti. Z drugimi besedami: potreben je globlji 'izhod' od tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, potrebna je osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti, pravi papež. Zmore pa jo uresničiti čovek, ki premore ponižnost, da prizna: tudi sam imam svoj nabor mask za vsak dan in potrebujem pomoč, da jih snamem in zaživim polno življenje.
Z željo, da pust ne bi trajal vse leto, ampak bi se s pustnim torkom končal, zaključujem tokratni komentar.
