Izhodna strategija!?
| 15.02.2010, 11:26 Robert Božič
Dolgo časa se je govorilo in pisalo o njej, zato smo jo še toliko bolj pričakovali. Po dolgotrajnem obljubljanju in napovedovanju smo jo le dočakali. Vlada je končno predstavila slovensko izhodno strategijo 2010-2013. Z njo želi po koncu recesije konsolidirati javne finance, zagotoviti gospodarsko rast, okrepiti zaposlenost in investirati v zeleno tehnologijo. Kakšna obetajoča in mikavna maska, mar ne? Vsak bi si jo želel nadeti.
Ukrepi so po besedah snovalcev strategije usmerjeni v izboljšanje učinkovitosti javnega sektorja. V prvi sklop ukrepov spada tudi spodbujanje večje učinkovitosti delovanja javne uprave, odprava administrativnih ovir in elektronizacija javnih storitev, da bi bile prijaznejše uporabnikom. Z drugim sklopom ukrepov namerava vlada racionalizirati javne izdatke v sociali in zdravstvu. Vlada naj bi se v prihodnjih mesecih lotila še področja stroškov dela, reforme socialne varnosti, politike zaposlovanja in posodobitve trga dela.
Zanimivo pa je, da se vlada v razvojnih načrtih odpoveduje gradnji razvojnih osi, ki naj bi bila bistvena za izkoriščanje razvojnega potenciala obrobnih regij in bi morala biti del strategije. V izhodni strategiji je ključno fiskalno pravilo, po katerem se odhodki prihodnja leta ne bodo povečevali. Prihranke naj bi med drugim prineslo znižanje stroškov dela ter manjše število javnih uslužbencev. Predviden je tudi ponovni poseg v sistem plač v javnem sektorju.
Strategija torej temelji na zmanjšanju socialne varnosti, podaljšanju delovne dobe in upanju na krepko gospodarsko rast. Glavni namen izhodne strategije je predvsem zmanjšanje proračunskega primanjkljaja na 1,3 odstotka bruto domačega proizvoda do leta 2013. Ta naj bi tako čez štiri leta znašal približno 560 milijonov evrov, kar pomeni, da naj bi se zmanjšal za 300 milijonov evrov letno. Na Gospodarski zbornici Slovenije opozarjajo, da tolikšnega presežka ni bilo niti v času visoke konjunkture, zato bi bilo treba pri oblikovanju strategije upoštevati aktualne, zelo resne razmere v gospodarstvu, ki bodo izjemno zahtevne tudi v naslednjih letih. Po njihovem mnenju gospodarstvo ne more nositi celotnega bremena posledic krize in hkrati prevelikega bremena drage države in poslovnega okolja, ki ni pripravljeno na nujne spremembe. Dodajajo še, da so zato nujne odločne strukturne reforme, ker je nesprejemljivo, da se ob drastičnem padcu bruto domačega proizvoda sprejemajo odločitve za dvig družbenega standarda. Po mnenju Gospodarske zbornice bi morala izhodna strategija posvečati izključno prednost oživitvi gospodarstva, saj je le rast bruto domačega proizvoda in primerna struktura ustvarjene bistveno višje dodane vrednosti porok za trajnejše znižanje primanjkljaja.
Namen strategije je torej v čim krajšem času spodbuditi gospodarsko aktivnost in zagotoviti postopno odpravo makroekonomskih neravnovesij. Omogočila naj bi povečanje gospodarske rasti, pri tem pa upoštevala socialne in okoljske vidike. Res se sliši lepo. V praksi pa po prepričanju poznavalcev to pomeni, da se bomo upokojevali starejši, izenačeni naj bi bili tudi pogoji za upokojitev moških in žensk, minimalna plača se naj bi dvigala postopoma v roku treh let in ne takoj, kot so zahtevali sindikati, delodajalci pa naj bi tudi lažje odpuščali. Načeloma zato, da bi lažje in več zaposlovali.
Izhodna strategija bi morala biti po mnenju mnogih, tudi gospodarstvenikov in ekonomistov, bolj ambiciozno zastavljena in predvsem konkretnejša. Prepričani so, da izhodna strategija kaže dobro voljo in lepe ter visokoleteče želje, a od želja in dobre volje se ne da preživeti. Potrebno je hotenje, predvsem pa konkretne akcije in hitro ukrepanje ter še bolj pomembno – tudi časovne opredelitve ukrepov. To bi bila prava podlaga za učinkovitejše gospodarstvo. Gospodarstveniki so prepričani, da bi morala izhodna strategija lajšati dihanje, ne pa dihati za ovratnik. Vlada pa se tako kot je v njeni navadi, ukvarja večinoma sama s sabo. Gospodarstvo bi bilo treba razbremeniti, ne pa obremeniti. Na Obrtni zbornici Slovenije pri tem opozarjajo na dvig minimalne plače, ki bi ga po njihovem mnenju nujno morale spremljati tudi spremembe delovne zakonodaje. Z dvigom minimalne plače se veča strošek delodajalca za enega zaposlenega. Višji pa bodo stroški tudi za samostojne podjetnike, ki so zavarovani iz naslova dejavnosti in ki plačujejo prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v prvem razredu.
Zato poznavalci upravičeno menijo, da je vlada predlagala nestrukturiran dokument, ki ga je v največjem delu zelo težko upravljati. V veliki meri gre le za nabor želja brez konkretnih ukrepov in terminskih opredelitev. Vlada bi se morala lotiti davčnih razbremenitev in spodbud gospodarstvu, kar bi pripeljalo do novih delovnih mest in s tem bi država pridobila tudi nove davkoplačevalce.
Kakorkoli že, izhodno strategijo sedaj končno imamo. Menda smo celo med prvimi v Evropi in po besedah predsednika vlade nas prav ta »hitrost« lahko ponese med gospodarske zvezde. Mimogrede, v to »hitrost« smo bili pravzaprav prisiljeni, saj je Slovenija morala v Bruselj poslati program stabilnosti zaradi previsokega javnofinančnega primanjkljaja. Optimizem ni nič slabega, je pa lahko škodljiv, če preveč zavaja. Upamo lahko le, da v tem primeru ne.
