Bo novi ukrajinski predsednik našel formulo za izhod iz krize?

Svet | 10.02.2010, 14:59

Viktor Janukovič je, kot kaže, dočakal sladko maščevanje. Po ponižanju med oranžno revolucijo leta 2004 je na tokratnih predsedniških volitvah dobil boj z Julijo Timošenko, saj je prejel skoraj 49 odstotkov glasov. Železno damo in plinsko princeso, kot ji pravijo, je podprlo slabih 46 odstotkov volivcev. A ta poraza ne prizna. Iz njenega bloka je slišati kritike, da je izid ponarejen, zato se lahko zgodi, da ga bo izpodbijala na sodišču.

Da bo tekma za predsedniški stolček v Ukrajini tesna, se je pričakovalo že pred nedeljskimi volitvami. V prvem krogu volitev, ki so bile 17. januarja, je Janukovič prejel 35, Timošenkova pa 25 odstotkov glasov. Janukovič se je lahko zanašal na podporo predvsem na jugu in vzhodu države, medtem ko je Timošenkova lahko glasove pričakovala od prebivalcev zahodnega dela Ukrajine.

Ozrimo se v zgodovino. Razdeljenost Ukrajine namreč sega daleč nazaj. V devetem stoletju so skandinavski Vikingi ustanovili prvo vzhodnoslovansko državo - Kijevsko Rusijo. Uspevala je zaradi trgovine, svoj razcvet pa je doživela med vladanjem Vladimirja Velikega, ki je sprejel krščanstvo. Država je začela slabeti zaradi propadanja Bizantinskega cesarstva, presahnile so trgovske poti, za njeno dokončno razbitje pa so v 13. stoletju poskrbeli Mongoli. Prostor sta nato zavzeli Poljska in Litva. Na vzhodu se je kot odgovor na socialno zatiranje krepila vloga svobodnjaških vojakov - kozakov. Več kot tri stoletja so se borili za neodvisnost, ustvarili so si tako rekoč samostojno državo Zaporožje, ki pa je nato v 18. stoletju prešla pod ruski imperij. Rusija je nato kmalu zasedla celotno ukrajinsko ozemlje, v tem času pa se je prepad med vzhodnim in zahodnim delom močno povečal. Ukrajina je bila še bolj razdeljena po prvi svetovni vojni. Zahodni del države je bil priključen Poljski, Kijev in Vzhod pa sta postala del Sovjetske zveze. Pod Stalinom je sledila največja katastrofa v zgodovini Ukrajine - holodomor. Ob prisilni kolektivizaciji posestev je zaradi lakote kljub polnim državnim kaščam umrlo več milijonov ljudi. Ukrajinska sovjetska republika se je po drugi svetovni vojni razširila na prvotna ukrajinska, prej poljska ozemlja, a želja po neodvisnosti še ni bila izpolnjena. Šele po jedrski nesreči v Černobilu so prišla na dan številna boleča vprašanja ukrajinske zgodovine, a do bistvenih sprememb na oblasti ni prišlo. Država je svojo neodvisnost razglasila 24. avgusta 1991, ob tem pa podedovala nemalo težav - tako socialne kot gospodarske in druge. Med letoma 1991 in 1999 je njen BDP upadel kar za 60 odstotkov, v zadnjih 10 letih pa se je stanje nekoliko izboljšalo.

A ob večjem blagostanju se je zaostrila politična bitka. Leta 2004 se je zgodila oranžna revolucija, na ulice in trge se je zgrnilo stotisoče ljudi, ki niso verjeli, da je Janukovič na takratnih predsedniških volitvah zmagal na pošten način. Ukrajinsko vrhovno sodišče jih je zato razveljavilo, na ponovljenih pa je zmagal Viktor Juščenko. Na čelo vlade je imenoval voditeljico revolucije Timošenkovo, a njuno zavezništvo ni trajalo dolgo. Oranžni tabor je kmalu doživel konec, saj Juščenko in Timošenkova nista več našla skupnega jezika. Od takrat je država kar trikrat volila parlament in petkrat zamenjala vlado. Razočarane Ukrajince je poleg politične udarila še gospodarska kriza, izhod iz skoraj brezupnega položaja pa bo morala biti prva naloga novega predsednika.

Nekateri v tem, da se je proruski Janukovič brez politične karizme vrnil iz pozabljenosti in premagal prozahodno junakinjo Timošenkovo, ki je bila še pred leti skupaj z Juščenkom navdih množicam v boju proti krivicam, zaznajo kanček ironije.

Po oranžni revoluciji se je namreč marsikaj spremenilo in nedeljske predsedniške bitke po mnenju mnogih ne moremo gledati več kot bitke med dobrim in zlim, med zahodno demokracijo in grozečo Rusijo ter med proevropskimi in protievropskimi silami. Timošenkova se je res zavezala, da bo, če zmaga, Ukrajino v prihodnjih petih letih popeljala v Evropsko unijo, a ni več sovražnica Kremlja. Prav nasprotno. V zadnjem času so se njeni delovni odnosi z ruskim premierjem Vladimirjem Putinom precej otoplili. Janukovič je, po drugi strani, pograjal Timošenkovo, da je s plinskim dogovorom, ki naj bi Ukrajini prinašal slabše pogoje, zavila preveč v rusko smer. Glede ukrajinske poti v Evropsko unijo pa je verjetno prav omeniti, da je bila vlada Janukoviča tista, ki ji je leta 2006 z začetkom pogajanj o novem dvostranskem sporazumu uspelo znova prinesti svežino v odnose s povezavo.

Z medlo identiteto predsedniških kandidatov in nad politično elito razočaranim prebivalstvom je zbledel revolucionarni duh. Premierka je sicer obljubljala, da bo ob svojem porazu na ulice znova poslala svoje privržence, a analitiki dvomijo, da bo prišlo do množičnih protestov. Še posebej zato, ker so tudi mednarodni opazovalci ocenili, da so bile tokratne volitve zgled demokracije. To je verjetno tudi zasluga Juščenka, čeprav je pokopal upe tistih, ki so menili, da bo Ukrajina po oranžni revoluciji kmalu odprla vrata resnični demokraciji in zatrla korupcijo. Pod Juščenkom se je Ukrajina le preoblikovala v državo, kjer so mogoče svobodne in poštene volitve, za katere je značilna dinamična politična konkurenca in obsežna medijska pokritost. Tokrat se namreč ni dalo predvideti zmagovalca.

Timošenkova bo verjetno le morala priznati poraz, Janukovič pa bo stopil na čelo močno razdeljenega naroda, saj bo prvi predsednik po letu 1991, ki ga je na volitvah podprlo manj kot 50 odstotkov ljudi. Da bo združil državo, je malo verjetno, še posebej, če bo sledil obljubi iz predvolilne kampanje, da bo poleg ukrajinskega uradni jezik tudi ruščina. Prav tako se zdi, da bo preteklo še nekaj vode, predno bo, če sploh bo, sprejel dolgoročne reforme, ki jih država nujno potrebuje za odpravo korupcije, oblikovanje neodvisnega sodstva in ohranitev gospodarstva.