Stari vzorci

| 05.02.2010, 13:22 Robert Božič

Predstavljajte si, da bi predsednik države odlikoval poveljnika nemške ali italijanske (tajne) policije, ker je med okupacijo v neki akciji preprečil, da bi skupina oboroženih ljudi ogrozila prebivalce. Dejanje, ki ga je poveljnik storil, je bilo brez dvoma dobro, a si ne bi noben predsednik države upal dati odlikovanje poveljniku policije, ker je predstavnik totalitarnega režima ali celo okupatorja. Razen enega predsednika, seveda. Slovenskega. Ta nonšalantno odlikuje poveljnika policije, ki je stalno sodeloval z okupatorji, kar so z vidika domoljubja srbski komunisti dejansko bili, saj so bili proti osamosvojitvi Slovenije, obenem pa so kot totalitarna oblast kršili osnovne človeške pravice.

Ko so pred časom hoteli postaviti spomenik nekdanjemu banu Marku Natlačenu, so se oglasili ogorčeni nasprotniki in nasprotovali postavitvi spomenika z ugovorom, da se je šel ban poklonit Italijanom. To dejanje se upira tudi meni, kakor se upira vsakemu domoljubu. In spomenika mu niso postavili, pa se je šel „samo“ poklonit okupatorju.

Srbskim komunistom, nasprotnikom slovenske samostojnosti in demokracije, so se nenehno hodili priklanjat njihovi slovenski tovariši. Seveda bodo ti zavrnili te očitke, da so to delali z namenom, da bi gladili spore in omogočali čim boljši položaj Slovenije. Verjetno bi nam enako odgovoril tudi ban Natlačen, če ga ne bi komunisti prej ubili. Pa še eno prednost ima ban Natlačen pred komunisti: ni kršil človekovih pravic in je bil predstavnik demokratično izvoljene oblasti. Namenoma sem izbral kočljiv primer, da bi nakazal, kaj si je z vidika demokratično čutečega človeka privoščil slovenski predsednik Danilo Turk, ko je podelil odlikovanje Tomažu Ertlu.

Podoben vzorec smo Slovenci prevzeli pri imenovanju Titove ulice. Ali nismo ob tem poimenovanju po nekdanjem jugoslovanskem komunističnem diktatorju poslušali, da je bil Tito tudi predsednik Jugoslavije, ki je dal neke pravice narodom in narodnim manjšinam ter delavcem, ki je po vojni obnavljal porušeno domovino... Marsikaj od tega drži. A tudi Hitler je gradil avtoceste (še več kot Tito) in kot otrok sem se vozil po asfaltu, ki ga je položil „veliki vodja“ ali Duce. Bomo po slednjih dveh tudi poimenovali ulice? Tudi ta dva sta „del slovenske zgodovine“, kakor smo slišali v Titov zagovor.

V Italiji sem srečal ljudi, ki so trdili, da se je v času Mussolinija lepo živelo, podobno kot nekateri v Sloveniji trdijo, da se je v času Tita pri nas lepo živelo. Morda bi se tudi v Nemčiji našel kdo, ki bi nekaj podobnega trdil za Hitlerjeve čase. V vsakem totalitarizmu se je nekomu lepo godilo!Nekaterim celo izredno lepo!

Pa še eno primero si bom sposodil. Vsako leto v januarju praznujemo obletnico tako imenovane dražgoške bitke. Ljudje, ki so doživeli tiste tragične dogodke, pričujejo, da ni šlo za bitko (kako bi šlo za bitko, če je tam padlo 9 vojakov in 43 civilistov, skoraj petkrat več je bilo žrtev med civilisti), ampak za nepremišljeno izzivanje revolucionarnih predstavnikov med partizani. Domačini so rotili partizane, naj se umaknejo iz vasi in jim obljubili, da jim bodo nosili hrano na Jelovico. A se slednji niso umaknili, vse do trenutka, ko so prišli Nemci in vaščane prepustili na milost in nemilost okupatorju. Gotovo si žrtve, ki so umrle v tistem času, zaslužijo spomin, še zlasti nedolžni vaščani, a zlorabljanje teh dogodkov in žrtev za dnevno politiko v korist strank, ki so izšle iz totalitarne tradicije, lahko imenujemo nov zločin.

Dražgoška bitka, kakor jo danes prikazujejo, ni zgodovina, ampak je mit. Raje kakor da se Slovenci posmehujemo Srbom, ki poraz v bitki na Kosovem polju zlorabljajo za svoje nacionalistične podvige in iz poraza delajo zmago, pometimo pred svojim pragom. Nekaj podobnega, da iz mita delajo zgodovino, delajo tudi najvišji predstavniki slovenske države. Le da so Srbi na boljšem: oni ustvarjajo mit iz dogodkov v srednjem veku, mi pa iz dogodkov v 20. stoletju!

Odlikovanec predsednika republike je v svoj zagovor vedel povedati, da je samo izpolnjeval ukaze. On ni nič kriv, nasprotno, bil je lojalen in ubogljiv. Zanimivo, da so enake besede uporabljali tudi nacistični veljaki, ko so jih zasliševali na sodiščih. Niso priznali krivde, ampak so samo trdili, da so izpolnjevali ukaze. Morda pa nam je predsednik države hotel sporočiti, da bo odslej odlikoval tiste ljudi, ki bodo ne meneč se za moralo, pravico in resnico pridno in pokorno izpolnjevali ukaze. Njegove in njegovih tovarišev, seveda!