Kdo bo koga?
Komentarji | 03.02.2010, 17:51
Odločitev Združenih držav Amerike, da bodo Tajvanu prodale za dobrih 6 milijard dolarjev orožja in vojaške opreme, je močno ujezila Kitajsko. Ta je že napovedala povračilne ukrepe, ohlajevanje odnosov med velesilama pa se zdi precej logična posledica, če upoštevamo, da med njima že nekaj časa škriplje.
Kitajska šteje Tajvan za del svojega ozemlja, prizadeva pa si tudi za povrnitev suverenosti nad otokom, čeprav imata že 60 let ločeni vladi. Da je Tajvan del Kitajske, priznavajo tudi Američani, vendar imajo z otokom kljub temu dolgoletne prijateljske vezi. Po prepričanju State Departmenta bo prodaja orožja, vojaških helikopterjev, raketnih sistemov, ladij in komunikacijske tehnologije Tajvanu prispevala k stabilnosti v regiji, pri tem pa se sklicuje na zavezo iz leta 1979, po kateri morajo ZDA otoku zagotavljati obrambo pred morebitnimi kitajskimi napadi. Peking ima namreč proti Tajvanu usmerjenih na stotine raket in je v preteklosti večkrat zagrozil z uporabo sile.
A s prodajo orožja in vojaške opreme otoku so Američani predvsem dvignili velik oblak prahu, saj kitajska vlada meni, da s tem podpihujejo odcepitvene težnje Tajvana, tiskovni predstavnik kitajskega veleposlaništva v Washingtonu pa je to potezo opredelil celo kot grožnjo nacionalni varnosti Kitajske. Prvi odgovor Pekinga je bila odpoved načrtovanega srečanja predstavnikov ameriške in kitajske vojske, Washingtonu pa je zagrozil tudi z ukrepi proti podjetjem, ki nameravajo prodati vojaško opremo.
Kaj še lahko sledi? Takojšnja posledica bo najverjetneje takšna kot pred dvema letoma. ZDA so namreč orožje Tajvanu nazadnje prodale oktobra 2008, Peking pa je takrat za nekaj mesecev prekinil vojaško sodelovanje. Odnosi med Pentagonom in Ljudsko osvobodilno armado so se nekoliko otoplili februarja lani med obiskom državne sekretarke Hillary Clinton, kot kaže, pa bodo znova zamrznjeni.
Številni analitiki ob tem opozarjajo, da bodo posledice gotovo še hujše. Spomnimo, da je že ob prodaji lovcev F-16 leta 1992 Peking grozil z umikom iz pogovorov o nadzoru nad oborožitvijo in je prodal rakete srednjega dosega Pakistanu. Prodaja omenjenih vojaških letal Tajvanu tokrat ni bila potrjena, a ZDA ne izključujejo možnosti, da bi se to zgodilo v prihodnje. Kitajska pa ima v rokavu novega asa. Kot stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov bi lahko s svojim vetom preprečila sprejetje naslednjega kroga sankcij proti Iranu, ki jih ZDA in druge zahodne države proti islamski republiki pripravljajo zaradi njenega jedrskega programa. Peking namreč ni nikoli kazal pretiranega navdušenja nad novimi sankcijami proti Iranu, saj ta Kitajsko oskrbuje z nafto, naklonjenost predlogom ZDA in njenih zaveznic pa s prodajo vojaške opreme Tajvanu gotovo ne bo narasla. Trpelo naj bi tudi sodelovanje velesil pri reševanju severnokorejskega jedrskega vprašanja, Kitajska pa bi lahko okrepila vojaške vezi z nekaterimi državami, ki vodijo politiko nasprotovanja globalnim interesom ZDA.
Povejmo še, da ima Kitajska največje zaloge valutnih rezerv, večinoma v ameriških obveznicah. A njeno žuganje z gospodarsko močjo verjetno ne bi imelo pravega učinka, saj bi prej povzročilo paniko na svetovnih finančnih trgih, to bi privedlo do padca vrednosti dolarja, s tem pa bi padla tudi vrednost kitajskih ameriških obveznic.
Prav tako ni pričakovati, da bi Kitajska rožljala z orožjem proti Tajvanu in ogrozila proces umirjanja napetosti, ki se je začel predlani. Lahko pa se zgodi, da bo Peking upočasnil pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu z otokom. Tajvan ga ocenjuje za zelo pomembnega, saj bi lahko bistveno pomagal pri odpravi posledic svetovne krize in povečal njegovo gospodarsko rast.
Peking bi lahko tudi upočasnil, omejil ali celo preložil pogovore z Washingtonom o človekovih pravicah. Namigov, da bi odpovedali tako imenovani strateški dialog na visoki ravni o političnih in gospodarskih vprašanjih, ki naj bi ga državi začeli proti koncu leta, še ni, a lahko se zgodi, da bo imel zaostren ton Bele hiše, ki želi na tak način doseči konkreten napredek, prej nasproten učinek.
Med ZDA in Kitajsko sicer že nekaj časa škriplje. Nedavno je prišlo do nesoglasij zaradi vprašanja internetne svobode, predvsem zaradi cenzure določenih vsebin za uporabnike, ki do interneta dostopajo s Kitajske. Že nekaj časa je napeto tudi zaradi vztrajanja Obame, da se kljub ostremu nasprotovanju Kitajske sreča s tibetanskim duhovnim vodjo dalajlamo. Tu so še trgovinski spori in nestrinjanja glede vrednosti kitajske valute. Juan namreč od sredine leta 2008 umetno držijo na določeni ceni proti dolarju, da bi tako zavarovali kitajsko gospodarstvo pred padanjem.
Samo ugibamo lahko, ali je po vsem tem ameriška prodaja vojaške opreme Tajvanu prezgodnja ali celo povsem napačna odločitev. A na nek način je šlo za provokacijo ter s tem za poziv k odprtemu in javnemu soočenju obeh velesil.
