Beseda je nevarno orožje
Naš pogled | 02.02.2010, 14:50
Pravzaprav sem pred bližajočim se praznikom danes hotel reči kakšno o kulturi. Predvsem o jeziku, ki nas mnoge skrbi, saj se iz maternega vedno bolj spreminja v materinega, kar pa sploh ni zagotovilo, da bo ostal neizmaličen ali pa da bo celo kaj pridobil.
To je postalo zelo odvisno od jezikovne zavesti staršev in domačega okolja, kajti javni jezik (sodobna sopomenka bi bila „jezik medijev“) je žal že na tako nizki ravni, da se najbrž sploh nima več možnosti pokvariti. V boju z njim pa tudi jezikovni standardi staršev izgubijo marsikatero bitko.
Tega sem se zavedel, ko sem bil pred časom priča pogovoru v fantovski družbi, v kateri je bil tudi moj mlajši sin. Ob skrajno resni drži in pomenljivem prikimavanju je potekala izmenjava mnenj nekako takole:
„Kva je zdej, kva dugaja?!“
„Eh, bl šugav je vse skup!“
„Ma itak!“
„D...!“
… In so bili zmenjeni.
Nič mi ni bilo jasno, zato sem malce kasneje na samem vprašal sina: „Kaj je bilo pa to? A ti to razumeš? Je bilo to sploh slovensko?“
Pa mi je odgovoril: „Ja, VALJDA!“
Sin slavista! ... Vendar je takoj ustavil mojo pridigo, češ naj se lepo „skuliram“, saj uporaba pogovarjalnega slenga nima prav nobene zveze z znanjem jezika in še manj z ljubeznijo do slovenščine. Da on in vsi njegovi „frendi“ dobro vedo, da sta dve jabolki in da je grejpfrut v resnici grenivka ter da so se nazadnje videli pred dvema dnevoma in ne pred dvemi dnevi …
Ni me sicer popolnoma potolažil, a me je pomiril in mi dal upanje, zato sem bil tiho … Valjda!
Tako razorožen sem se odločil, da bom stopil na okope v obrambo čistosti jezika kdaj drugič in da bom danes raje govoril o besedi.
Kajti beseda je še vedno eno najmočnejših uničevalnih orodij v rokah človeka. Lahko zbode, lahko zareže in rani veliko globlje kot rezilo noža. Lahko celo ubije. In to elegantno, od daleč in se ji ni treba niti skrivati pred očmi javnosti.
Kaj lahko človek stori v obrambo? Zbode nazaj. Z enako uničujočo močjo. Pa se tako hitro znajde sredi bitke, ki ga ponavadi potegne v vojno, ne da bi si želel. V tej vojni pa ubija z enakim orožjem. Žal z visoko dvignjenim mečem besede globoko sekamo tudi tisti, ki bi nam morala biti Beseda zdravilo, okrepčilo, tolažba, življenje in živa voda …
Kako naj torej reagiram ob besedah, ki so prejšnji teden z vso ostrino zarezale v šolnike in vzgojitelje? Na kako sramotno nizek nivo je bilo v hipu degradirano delo vzgojiteljic v vrtcih, ki bi se morale po strokovni oceni nekega ministra več gibati! Na kakšno diletantsko raven je bil v hipu spravljen trud učiteljev, pedagogov in šolskih teoretikov, ker se po strokovni oceni finančnega ministra v razrede pač da fizično strpati precej več otrok in tako prihraniti ogromno dragocenih sredstev!
So ljudje, ki spregovorijo minuto prej, preden pomislijo. Minister Križanič je že večkrat dokazal, da nedvomno sodi mednje. Ko takole lomasti kakor slon v trgovini s porcelanom in ko ob vsakem novem oglašanju naredi nekaj nepopravljive škode, me ima, da bi naglas zavpil: „Pa vzemite mu vendar to nevarno orožje iz rok! Vzemite mu besedo!“
Da pa bi se spustil v boj z njim in mu dokazoval vrednost dela vzgojiteljic in praktična ter teoretična dejstva, ki utemeljujejo čim manj številčne razrede, mi niti na misel ne pride! Zakaj ne? Ker ga v njegovi pobalinski nepremišljenosti sploh ne morem imeti za resnega sogovornika. Ker je iz njegovih dejanj razvidno, da nekaterih stvari enostavno ni sposoben razumeti. In ker mi postane organsko slabo ob misli, da bi moral vihteti meč besede na njegov način: da bi moral brutalno rezati, sekati, diskreditirati ter ubijati voljo, željo in smisel. Ne, tega ne morem in ne želim.
Sprašujem se tudi, ali res živimo v času, ko lahko le na tak način merimo svoj korak in obračamo življenje. Res moja vrednost raste le premo sorazmerno s trupli, ki sem jih pokosil s svojo besedo? Grozljiva misel, a poglejte, kako drži!
Neverjetno je, česa se je človek skozi stoletja naučil – skozi evolucijo je doživel pravo preobrazbo svojega ustvarjalnega izraza, vedno znova je presegal in še presega meje tehnoloških zmožnosti, udomačuje si nesluteno močne naravne sile … sam pri sebi pa skorajda ni naredil koraka naprej.
Vesolje mu je veliko bolj znano kot obvladovanje lastnih nagonov in strasti.
Civiliziran, … a kako malo je potrebno, da skozi to krhko lupino popolnosti neustavljivo prodre prvinski nagon in zapleše svoj bolj ali manj uničevalni ples.
Rad bi drugačno stvarnost, rad bi drugačne besede. Zato mi ostaja čudno, kako težko je prebrati kako kratko poglavje iz Svetega pisma in kako z lahkoto preberemo na desetine strani rumenega tiska.
Čudno je, kako težko je sprejeti katero od evangeljskih resnic, pa tako z lahkoto sprejemamo vse „resnice“, ki nam jih ponujajo mediji.
Čudno je, kako ne moremo in ne moremo verjeti v Sveto pismo, tako hitro pa zaupamo vsemu, kar nam ponudijo mediji.
Hvala Bogu za umetnost, ki to razgaljeno človeško sramoto prekriva z lepoto in milino, da bi vrnila človeku dostojanstvo in veselje do življenja.
Ostaja pa dejstvo, da smo si ljudje v besedah zelo podobni. Razlikujemo se le po svojih delih ...