Živeti kot pripadnica slovenske narodne skupnosti na Koroškem
| 28.01.2010, 05:19 Matjaž Merljak
Oddaja Slovencem po svetu in domovini je to nedeljo prinesla vsebinske prispevke 9. vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, ki je bilo 2. julija 2009. Spregovorila je tudi dr. Angelika Mlinar, politična sekretarka Narodnega sveta Koroških Slovencev.
Najprej je povedala, na kakšen način občutijo procesa integracije in asimilacije.
Kot koroška Slovenska lahko rečem, da je pritisk asimilacije na Koroškem zelo zelo izrazit. Slovenščina defakto in čisto resno rečeno, v javnem življenju ni prisotna. Mi govorimo slovensko samo z ljudmi, ki jih poznamo, se pravi z družino oziroma s prijatelji. Deloma verbalna agresivna drža s strani večinskega naroda vis-a-vis manjšini je popolnoma sprejemljiva in vsak od nas, ki se v bistvu tudi deklarira kot koroška Slovenka pa koroški Slovenec, je to že doživela ali pa doživel. Tako, da je lahko rečeno, in to govorim tudi z lastnimi izkušenj, da čisto normalna integracija v strukturi večinskega naroda. In tukaj v bistvu bi rada navedla javne strukture, kot so to deželna vlada, bolniška zavarovalnica ali kaj podobnega. V bistvu nas ne sprejme. Mi imamo, meni se zdi, jaz ne vem, če imamo dva predstavnika v deželni vladi, ki sta, enega definitivno, gospoda Vladimirja Smrtnika, ampak drugače pa nimamo, nismo zastopani kot koroški Slovenci v deželni vladi. Se pravi, s tem, da se jaz deklariram, da sem koroška Slovenka, sem padla iz procesa selekcije in me enostavno ne zaposlijo. Da ne govorim o tem, da bi kdo bil v kakšni vidni poziciji. Tako, da ta normalna integracija na Koroškem ne funkcionira, če si deklarirana koroška Slovenka koroški Slovenec. Ob tem, da je treba dodati in jaz ne vem, koliko je to splošno znano, da smo koroški Slovenci v primerjavi, v relaciji do večinskega naroda nadpovprečno dobro izobraženi. Slovenska gimnazija je v avstrijskem merilu ena najbolj uspešnih, če ni najbolj uspešna gimnazija. To se računa tako, da je procent akademikov v relaciji do maturantov najvišji v celi Avstriji. Se pravi, koroški Slovenci so dejansko neke vrste elita, ampak ki ni sprejeta in ni, v bistvu se to ne honorira znotraj večinskega naroda na Koroškem. Zato in s tem se navežem tudi na mojega predgovornika, je beg možganov na Koroškem izrazit. Jaz sem sama en takšen primer, ampak sem se pa sedaj začasno vrnila. Kakšne so pasti ali priložnosti asimilacije integracije v vašem okolju? Provokantno bom sedaj tukaj v enem stavku rekla, da je proces asimilacije na Koroškem skorajda uspel in je zaključen. Imamo še eno cisto majhno jedro, ki se pač bori, ampak dejansko to ni več zelo zelo močno, in če se to primerja z izpred dvajsetimi leti danes, potem je to s številkami čisto enostavno dokazat. Politični dejavniki večinskega naroda aktivno zasledujejo cilj, da izgine narodna skupnost koroških Slovencev in to od leta 1920 naprej in to se tudi ni ustavilo. Prosim vas, da se ne pretvarjamo s konsenznimi skupinami gor ali dol, enostavno ta proces se ni ustavil. Ta proces je še slej kot prej aktiven in koroški Heimatdienst to slej kot prej zasleduje. Jaz sem prva, ki se vključim v konsenzno skupino, če bi imela občutek, da nas to privede k temu, da se dejansko situacija izboljša in da pride dejansko do enega pozitivnega razvoja. In, torej ne smemo se pretvarjati in enostavno je treba si to predočiti in jaz to tudi vidim v debatah, ki jih vodim s pripadniki večinskega naroda: vse kar je slovensko ali pa slovansko, slej kot prej velja za malo manj vredno. Sicer se to še vedno izboljšuje in je tudi evropska integracija prinesla svoje, samo ni tako, da bi bila slovenščina ali pa vse, kar je slovensko slovansko, na enaki ravni. In če samo prebereš Kleine Zeitung, potem je ta propaganda proti slovenski vinjeti neverjetno agresivna. In to se seveda, to mi vidimo, vsak dan ali pa doživljamo vsak dan. Tako da, prosim vas, ne pretvarjajmo se, to je enostavno dejstvo.
Kot sem prej že navedla, jaz sem takoj po maturi zapustila Koroško in sem živela 20 let izven Koroške. Od tega več kot, skoraj 12 let v Sloveniji. Tukaj sem delala za Evropsko komisijo v okviru evropske integracije in sem se sedaj vrnila pred parimi meseci nazaj na Koroško in sem se odločila, da prevzamem to politično funkcijo in sem morala ugotoviti, da se je stanje v manjšini, ne samo, da se ni izboljšalo, ampak se je radikalno poslabšalo. Mi smo fragmentirani, dejansko, in je tudi prišlo do neke vrste popolne zmede znotraj manjšine, ki je mene osebno dejansko presenetila, ker se nisem zavedala tega, da je to v tolikšni meri bilo možno, da se je tako razvilo. Iz tega razloga je zame jasno, da niti integracija niti asimilacija nista poti za eno avtohtono manjšino, kot so to koroški Slovenci, ampak je v mojih ali pa tudi v miselnosti Narodnega sveta, za katerega se pač sedaj zavzemam, poklicno in politično, ena tretja pot. In to je tisto, kar govorim tudi vedno slovenskim predstavnikom in to je samozavestna in samostojna drža in samozavesten in samostojni nastop. In jaz bi rekla to tudi vsem poslancem, ki so tukaj in gospodu ministru, da je vedenje Republike Slovenije oziroma matice do manjšine, izraz tega kako Slovenke in Slovenci, kako slovenski narod vidi samega sebe. In s tem ne boste pomagali samo nam, ampak boste v bistvu povečali samozavest nas vseh in tudi večinskega naroda v Sloveniji. In to je v bistvu tisto, kar mene najbolj žalosti, ko se pogovarjamo o vseh teh zadevah, da je to malo vrednotenje Slovenca ali pa nas vseh v nas zelo globoko zasidrano in to moramo začeti prekoračiti.
In zdaj grem k eni točki, ki se morda ne sliši tako dobro ali pa ki nekateri ljudje ne slišijo tako radi. Koroški Slovenci smo manjšina prava. Naše istovetenje ali pa pravica, ki jo imamo zato, da smo v Avstriji manjšina, bazira na členu 7. avstrijske državne pogodbe. To je ključnega pomena. S tem smo, ali pa nismo. Tako kot, s tem lahko jezik je ali pa ni, ker nam to zagotovi enostavno tisto pravno bazo. Živimo v pravni državi, živimo v Evropski uniji in brez tega enostavno ne gre. Seveda ni zelo simpatično, sicer sem jaz pravnica in imam s tem morda tudi malo drug pogled in tudi pristop, vendar brez prava in tudi brez teh pravnih postopkov in brez tega pravnega argumentiranja, ki ni najbolj simpatično in ki ni najbolj prijetno, brez tega ne bomo mogli agirati tudi nadalje. Manjšina se ne bo in tudi ne more ohraniti samo in izključno preko kulturnega dela. Človek na splošno in jaz to tudi čisto jasno povem, jaz osebno kot pripadnica manjšinskega naroda imam pravico do tega, da lahko nastopam tudi politično. Samostojni politični nastop je v bistvu dejansko, če se navezujem na gospoda Malleja, tudi človekova pravica. To je v bistvu čisto bazična človekova pravica in ne smemo sami sebi te pravice vzeti in sami sebi te pravice odrekati. Tako, da bi za zaključek navedla dve stvari. Prva točka, politika po principu divide et impera, deli in vladaj, ki je na Koroškem tako močno prisotna tako s strani Republike Slovenije, kot tudi s strani večinskega naroda, se mora dejansko prenehati. Jaz enostavno ta stavek pustim tako tukaj z vami. Drugič. Narodna skupnost koroških Slovencev in zdaj ponavljam mantro Narodnega sveta, ima možnost za preživetje in razvoj samo, če nas boste tako matica, samostojna Republika Slovenija, kot tudi večinski narod v Avstriji podprli pri našem delu, ustanovitvi v bistvu skupnega zastopstva, ki je demokratično legitimirano in ki deluje transparentno in dosledno v prid narodne skupnosti. Konec koncev tako kot ta hiša tukaj, v kateri danes nastopamo.
