Doba jasne besede in odločnih dejanj

Naš pogled | 26.01.2010, 14:50

Že dolgo ni nek cerkveni dogodek tako pozitivno odmeval v javnosti kot umestitev ljubljanskega nadškofa in metropolita Anton Stresa. Lahko bi celo rekli, da so mediji o njem poročali z nekim strahospoštovanjem.

Da nadškofa Stresa čaka veliko dela je prepričana Vanessa Čokl. V včerajšnjem Večeru ocenjuje, da je Cerkev po sinodi in po teritorialnem preurejanju zaspala. Če ne ustavi krčenja vere, ki ni več kar samoumevna, podedovana izbira, bo nadškofov program neizpolnjen, piše komentatorka. Ob sklepu pa navaja še svoja ugibanja, da bi lahko Ljubljana postala kardinalsko mesto, čeprav Stres za zdaj to zanika. „Saj je pred letom dni, ko je bil povišan v Maribor, tudi mislil, da je že na cilju“, še piše Vanessa Čokl.

Andraž Kastelic v Žurnalu 24 pa ugotavlja, da je trenutno vladajoča garnitura včeraj dobila ustreznega sogovornika, močnega pogajalca in dejavnega nasprotnika. „Nova doba, ki jo je ob umestitvi zavito v tančico diplomatsko bogoslužne retorike napovedal Anton Stres, bo pod njegovim vodstvom uveljavila cerkev kot živ organizem“, piše Kastelic in dodaja: „Pasivnosti, v kateri se je Cerkev dolgo utapljala, je v nedeljo odzvonilo“.

„Stres se uvršča med tiste v slovenski duhovščini, ki so sposobni premikati, zato je pričakovati, da se bosta tako ljubljanska nadškofija kot celotna slovenska Cerkev pod njegovo taktirko - izvoljen je bil tudi za predsednika Slovenske škofovske konference - začeli korenito spreminjati“, pa je mnenja Dejan Karba s spletnega portala Delo.si. Sicer pa je tudi večina anketirancev na omenjenem spletnem portalu prepričana, da se bodo s prihodom Stresa odnosi med Cerkvijo in državo spremenili.

Zanimiva je bila misel dramskega igralca Gregorja Čušina, ki je ob sklepu umestitvene svete maše takole dejal: „A več želja in pričakovanj do vas gojijo, če se po svetopisemsko izrazim, volkovi, tatovi in roparji, tisti, ki pravijo, da jih ne brigate in da se tudi Vi ne smete brigati zanje. A če boste natančno pogledali, boste videli, da so ti volkovi, tatovi in roparji le preoblečene in prestrašene izgubljene ovce. Zelo prestrašene in zelo izgubljene. In tudi te so del Vaše črede. Pričakujejo, da jim boste šli na živce! Ne razočarajte jih v njihovih pričakovanjih.“

Pronicljive so te njegove besede. Čeprav se ljudje zelo radi otepamo resnice, tudi Resnice z veliko začetnico, pa si vendarle v globini srca želimo, da bi nam nekdo jasno povedal, kaj je prav in kaj ne. Prav ta izgubljenost, zmedenost, je ena od glavnih značilnosti našega časa. Človekovo hrepenenje po svobodi smo pripeljali do skrajnih meja, ko je vse dovoljeno in vse relativno, ko ni več nobene meje in nič svetega, in začuda nas tudi to ni osvobodilo. Prav nasprotno.

Rešitve iščemo v raznih vedeževanjih (med drugim naj omenim, da njihov posel danes cveti bolj kot kdajkoli), varnost najdemo v zdravi prehrani in načinu življenja, ki je za nekatere postal že skoraj religija, tudi denar in oblast nam dajeta občutek moči, pa vendar se prej ali slej zavemo, da je vse to le hiša iz kart, ki se ob prvem vetriču podre. Danes tudi ni več v modi pojem greha, čistost, seveda v vseh pomenih, zveni že skoraj arhaično, odpoved sebi je nekaj povsem zastarelega, ko pa moram vendar sam sebe uresničiti, podelitev dobrin z bližnjimi je nespametno dejanje, ljubezen pa je omejena le na kratkoročna občutja, ki z ljubeznijo sploh nimajo nobene povezave.

Kako osvobajajoča pa je po drugi strani misel, da imamo Očeta, ki misli na nas, Očeta, ki nas neskončno ljubi, vse do tega, da je Jezus zame dal svoje življenje. Dovolj je poklekniti pred Njega in se mu povsem izročiti. Od nadškofa Stresa pričakujemo te jasne besede, da nam bo usmeril kompas in pokazal, kjer je rešitev, kam naj se usmerimo, čeprav mogoče njegovega predloga ne bomo nikdar sprejeli. In čeprav se še tako upiramo in borimo proti temu, čeprav resnico prekrivamo s številnimi izgovori pa si je, tako kot Herod, vendarle želimo slišati. „Jezus se v evangeliju torej predstavi kot popoln Odrešenik, popoln osvoboditelj“, je dejal nadškof Stres ob umestitvi. Ta njegova osvoboditev pa ne zajema le našega srca, ampak tudi razum in naše celotno življenje. Zato vera ne sme in ne more biti nekaj zasebnega. V to je prepričan tudi nadškof Stres, ki zagovarja pozitivno ločenost med Cerkvijo in državo. Glede na to, da ima vpogled v evropsko dogajanje, se zaveda, da so verske skupnosti po vseh državah obravnavane kot nekaj pozitivnega za družbo. Ni torej čudno, da je med nedeljsko umestitvijo prvi ponudil roko sodelovanja vsem v naši državi.

Drug vidik, ki ga je nakazal nadškof Stres, pa je Cerkev kot živ organizem. V nagovoru je poudaril, da si želi „edinosti v različnosti, ki je sicer naporna, a je mogoča, če je dovolj ljubezni, nesebične predanosti in medsebojnega spoštovanja“. Tako je do izraza znova prišel pomen občestva, družine, ki je Cerkev. In prav ta skupnost je poleg Resnice tista resničnost, ki nam daje trdnost in gotovost. Na žalost je danes ta skupnost pogosto le neka zunanja oblika, na nas vseh pa je, da si pod vodstvom novega nadškofa prizadevamo, da bi vsaka župnijska ali druga skupnost v naši Cerkvi dobila podobo družine, kjer bo vsak sprejet takšen, kot je. In ali ni to tisto, kar si globoko v svojem srcu želi vsak, ne glede na to, ali si prizna, ali pa ne?