Haiti pred in po rušilnem potresu
Svet | 20.01.2010, 14:53
Sredin pogled v svet tokrat usmerjamo na Haiti. Potres, ki je s tlemi zravnal velik del te karibske države, je uničil še tisto malo, kar so tamkajšnji ljudje imeli. V 200-letni zgodovini jim namreč ni bilo prizanešeno. Politično nasilje in številne naravne nesreče so pripeljale do tega, da je Haiti iz leta v leto pri vrhu seznama najrevnejših držav.
Rušilni potres, ki je pred tednom dni stresel karibsko državo Haiti, je povzročil ogromno gmotno škodo in velikanski krvni davek. Mednarodna skupnost na prizadeto območje pošilja pomoč, a ta k obupanemu prebivalstvu, ki brezciljno tava po ulicah, prihaja prepočasi. Haitijska prestolnica Port au Prince je zravnana s tlemi, posledice katastrofe pa so občutili na vsem ozemlju najrevnejše države na zahodni zemeljski polobli.
Prvi posnetki ljudi, ki so okrvavljeni in prašni lezli izpod kupov kamenja in betona, in zrušene stavbe, so pretresli svetovno javnost. “To je največje opustošenje, s katerim so se soočili Haitijci.” “Povsod slišim glasove, ki kličejo na pomoč.” “Ljudi ne moremo rešiti izpod ruševin. Primanjkuje nam hrane, številni umirajo.” “Nihče nam ne pomaga. Nimamo bolnišnic, elektrike, hrane, telefonskih povezav in vode.” “Nekdo je v hiši. Ne moremo do njega. Nimamo lopate.” Ljudje, ki so se z golimi rokami skušali dokopati do svojcev, ki so ostali ujeti pod ruševinami, niso pustili nikogar ravnodušnega. “Zrušil se je parlament. Zrušila se je davčna uprava. Zrušile so se šole. Zrušile so se bolnišnice.”
A poudariti je treba, da je bila javna infrastruktura zahodne polovice otoka Hispaniola, Haiti si ga namreč deli s precej bolj umirjeno in razvito Dominikansko republiko, že pred to zadnjo naravno nesrečo v zelo slabem stanju. Mnogi opozarjajo, da ni nikakršno presenečenje, da so se domovi, šole, bolnišnice in druge stavbe sesuli kot hišice iz kart ter da je razsežnost tragedije tako ogromna. Gre namreč za neposredno povezavo z množičnim preseljevanjem obubožanih podeželanov v prestolnico v zadnjih desetletjih, rezultat pa naj bi med drugim bila nenadzorovana gradnja in širjenje revnih naselij. Za enega najhujših slumov v Južni Ameriki velja Cité Soleil oziroma Sončno mesto, ki ga nadzirajo morilske tolpe in kjer ni ne tekoče vode ne kanalizacije.
Pogled v zgodovino kaže, da se država, kjer 80 odstotkov prebivalcev živi pod mejo revščine, stopnja nepismenosti je 50-odstotna, več kot 80 odstotkov diplomirancev pa se izseli, povsem upravičeno leto za letom uvršča na sezname najrevnejših, najbolj koruptivnih in najbolj nevarnih na svetu. V njeni 200-letni zgodovini je bila najsvetlejša točka izboritev neodvisnosti. Francozi in njihova revolucija so konec 18. stoletja navdihnili zatirane afriške sužnje na otoku, da so se uprli, zahtevali svobodo in več državljanskih pravic. Po 13-ih letih krvavih bojev v Saint Domingueju, tako se je imenovala ta najbogatejša francoska kolonija v zahodnem svetu, so leta 1804 razglasili samostojno državo in jo poimenovali Haiti. Toda napetosti ni bilo konec. Prihodnost je prinesla obdobje državnih udarov, v 200 letih se jih je zvrstilo kar 32, na čelu države pa so se zvrstili okrutni diktatorji. Omenimo še mafijo, namensko preprečevanje razvoja in organizirani kriminal, človeške katastrofe, ki pa so že pred zadnjim trkom tektonskih plošč šle z roko v roki z naravnimi. Spomnimo se samo številnih orkanov, ki Haitiju niso prizanesli, in poplav, ki so v veliki meri posledica pretiranega izsekavanja in požiganja gozdov v preteklosti.
90. leta in novo stoletje so prinesli Haitiju več pozornosti svetovne javnosti. Nekdanja ameriška predsedika Jimmy Carter in Bill Clinton sta to karibsko državo postavila za eno izmed prednostnih humanitarnih nalog, leta 2004 so svoj sedež tu postavili Združeni narodi, za mir pa od takrat skuša skrbeti 9 tisoč pripadnikov modrih čelad. Kar 40 odstotkov proračuna sestavljajo tuje donacije, a kljub temu si desetmilijonska država ne opomore.
Uničujoči potres je bedo in trpljenje Haitijcev tako le še poglobil. Glavni izzivi za zdaj ostajajo nahraniti lačne, poiskati zatočišče vsem, ki so ostali brez strehe nad glavo, in oskrbeti ranjene. A to ne bo dovolj. Tamkajšnja družba bo morala doseči nov dogovor, ki bo pomenil konec stalnih težav. In potem bo država morda le izkoristila tudi svoj naravni potencial.
