Vse bližje pandemičnemu koncu?
Robert Božič
Živimo v čudnem času. Resnica trpi silo, bi se lahko izrazil svetopisemsko, še več, vsak ponuja svojo resnico in najbolj odmevni so tisti, ki trdijo, da obstaja več resnic. Ljudje s(m)o zmedeni, cesta ni več prava pot, ampak se kot edino prava odločitev ponuja njen desni ali levi jarek. In naenkrat v blatu ene ali druge skrajnosti gomazi in se zvija brezštevilna množica, ki tiste, ki še verjamejo v cesto, ki še čutijo, da je to prava pot, obmetavajo z blatom večinskosti ter jih prepričujejo, naj vendar gredo v korak s svetom in skočijo v ta ali oni jarek povprečnosti.
Nisem vnet in pogost gledalec televizije, pa se v minutah, ko ji namenim svojo pozornost, vendarle sprašujem, kaj se pravzaprav okrog nas dogaja. Če me občutek ne vara, in v to sem prepričan, enega največjih delov oglasnega prostora slovenskih televizijskih medijev zavzemajo reklame za najrazličnejše kemikalije, od pralnih praškov, WC čistil, super odmaščevalcev odtokov, do dezodorantov, ohranjevalcev vitalnosti in lepega izgleda. Iz meseca v mesec nove, močnejše in vedno znova nepremagljive formule, za sijočo belino, za bleščečo površino, za osvežujoč duh po vijolicah iz kuhinjskih odtokov in še in še bi lahko našteval.
Nikjer in nikdar ob vsem tem nobenega opozorila, da so to nevarne kemikalije in sklepam prav zato posledično tudi pri nikomur nobene slabe vesti, če vso to kemijo, zaradi hitrejšega učinkovanja in boljših rezultatov uporablja v veliko večjih odmerkih od priporočenih, tovarniško predpisanih.
Kdo vse to plača? Mi vsi, ki te kemikalije kupujemo, ki iz dneva v dan postajamo od njih bolj odvisni, mi vsi, ki si življenja brez njih ne znamo več zamisliti in mi vsi - vse človeštvo, ki iz roda v rod postaja bolj občutljivo, bolj ranljivo, zdi se vse bližje kataklizmi, pandemičnemu koncu.
Ste se zdrznili ob teh besedah? Je res, da se ljudje zdrznemo samo še ob tem, ko se omenja mogoče poslednje stvari človeškega rodu? Minulo jesen smo bili bombardirani s strašljivimi predvidevanji o razsežnostih, ki jih bo imela nova gripa. Pred bližajočo se pomladjo, se javno mnenje ukvarja s tem, kdo je kriv, da se ta predvidevanja niso uresničila in kdo je tisti, ki je omogočil, da je na račun teh predvidevanj obogatelo nekaj lastnikov multinacionalk, ki so v rekordnem času bile sposobne na tržišče prestrašenih vlad in državljanov lansirati velike količine dragega, zdaj neporabljenega cepiva.
Pri nas se te dni ukvarjamo z umetno afero, katera voda je bolj zdrava, tista, iz pipe ali ona iz plastenke. Eni prisegajo na pravilnike, drugi si lastijo akademsko svobodo, sam pa sem prepričan, da vse te zgodbe odvračajo pozornost od tistega, kar je dejansko res pomembno, kar bo odločalo o naši prihodnosti.
Odvračajo nas od tega, da bi se znali ustaviti, da bi bili sposobni treznega samostojnega premisleka, kaj je prav in kaj narobe. Da bi znali sami oblikovati svojo vest, da bi nas pekla enako prepričljivo ob naših lastnih napakah, kot nas peče in podžiga ob napakah drugih.
Da bi nas pri srcu zbodlo enako prepričljivo, ko se bomo odločali v odtok vliti liter kemikalije, tako zaradi preventive, da se ne bi zamašil, kot nas bode to, da se politiki to zimo niso uspeli zediniti o ukrepih za ublažitev podnebnih sprememb. Do pomladi je še nekaj časa. Izkoristimo zimo za nove korake naše osebnostne rasti.
