Tone Gorjup
Dražji bencin, Karel Erjavec, upokojenci in borci
Naš pogled
V novo leto smo vstopili z dražjo elektriko. Temu je sledila še občutna podražitev goriv. To je razumljivo, saj se je cena surove nafte na svetovnih trgih po novem letu precej zvišala. Ker nas je Avstrija konec minulega leta s cenami za malenkost prehitela, se zdaj lahko pohvalimo, da se spet vozimo dražje kot Avstrijci.
Kljub temu so pri objavi novih cen pogonskih goriv tokrat dodali, da vlada ni povišala trošarin. Z očmi laika, ki redno spremlja premike na svetovnih naftnih trgih, bi pričakoval, da bi bile cene goriv v decembru lahko nižje, vendar se to ni zgodilo, ker je vlada ocenila, da lahko poveča priliv v proračun. Če pogledamo na spletno stran Petrola, je višina trošarin v zadnjih šestih mesecih nespremenjena, kar pa zagotovo ne drži, saj je bilo pri objavi spremenjenih cen goriv v tem času večkrat omenjeno, da so se spremenile tudi trošarine; tudi v decembru niso povsem mirovale.
Dejstvo je, da si je vlada na začetku mandata prav trošarine goriv izbrala za enega izmed najpomembnejših dodatnih virov za krpanje proračunske luknje. S tega naslova smo pridelali največji delež lanske inflacije, čeprav tega ne razglašamo. Njeni apetiti so vedno večji, zato je med drugim pripravila novelo zakona o trošarinah na energente. Konec prejšnjega tedna je Dnevnik objavil članek na to temo. Iz njega je razvidno, da je vlada pri dvigu trošarin za dobro četrtino prekoračil zgornjo, z zakonom določeno mejo pri neosvinčenem bencinu in „dizlu“, pri kurilnem olju pa kar za polovico. Če vse skupaj poenostavimo, je povprečen voznik v minulem letu iz naslova trošarin prispeval več sto evrov dodatnega denarja v državno bagajno. Poleg tega mu je Pahorjeva vlada nezakonito zaračunala vsaj trikratno polnjenje goriva. Tako se je v proračun nateklo več sto milijonov evrov nezakonitih prihodkov iz tega naslova. Predsednik Računskega sodišča Šoltes, ki se tako rad ukvarja z nekaterimi nezakonitimi dejanji pri porabi proračunskega denarja, o tem kolikor vem, še ni spregovoril. Če bo zakon o višjih trošarinah, ki je zgornje meje postavil občutno višje, sprejet, bo kršenje zakona odpravljeno, Pahorjeve roke pa spet v čistih rokavicah.
Ker je trenutno prva „medijska“ tema Karel Erjavec ali kaj podobnega, kar spušča meglo na delo vlade, ne bomo zasledili resne analize trošarinske politike Pahorjeve ekipe, ne drugih za kritične medije pomembnih tem. Zdi se, da bi morala celotna slovenska javnost v teh dneh razpravljati o ministru Erjavcu. Pa naj bo. Vendar pustimo ob strani krivdne vzroke, ki bi jih lahko v nedogled naštevali pri vseh ministrih in ministricah. Po mojem mnenju je Karel Erjavec najbolj moteč zato, ker vodi stranko „upokojencev“, ki so bili tradicionalno zvesti prenovljenemu partijskemu bloku. Ta si ne more privoščiti, da bi tako pomemben del volilnega telesa prehajal iz ene politične opcije v drugo. Neposlušni predsednik stranke jim je že večkrat prekrižal načrte, zato je skrajni čas, da ga „odstrelijo“. Nedopustno je bilo njegovo sodelovanje v Janševi vladi. Najbolj pa se je pregrešil na zadnjih volitvah, ko je pregloboko zajel iz volilnih bazenov nekaterih drugih strank. Del strankinih veljakov se je pri sestavljanju koalicije obnašal tako, kot da bi bil njihov predsednik Pahor in ne Erjavec. Minister v odhodu pa se še vedno ponaša s širokim zaledjem.
Varuhi dediščine prejšnjega sistema se že nekaj časa resno ukvarjajo z upokojenci, ki imajo „preveč radi“ Karla Erjavca. Nekateri bi želeli na njegovem mestu videti predsednico Zveze društev upokojencev Marjeta Kožuh Novak. Njen podvig na Vzajemni je bil namenjen strnitvi vrst. Sprva smo bili celo oprezni državljani skoraj prepričani, da Vzajemna stoji in pade z upokojenci, pozneje se je izkazalo, da gre le za del zavarovancev, ki še zdaleč ni tako velik, kakor se je sprva zdelo. Tu ne mislim razpravljati o zakonitost ravnanja zavarovalnice. Opozoril bi rad le na politični manever, ki je bil dodan drugim ciljem. Vlada, oziroma Pahorjeva stranka nujno rabi upokojence, saj na naslednjih volitvah delavstvo ne bo tako množično nasedlo njihovim obljubam o socialni državi. Celo sindikati, ki so bili eden izmed stebrov partijskega bloka, so v zadnjem letu prevečkrat „zamočili“, da bi bili lahko še naprej verodostojni za najširši krog delavstva.
Zdi se, da Pahorju ostaja zvest borčevski tabor, v katerem so zbrani posebne vrste upokojenci. Tudi pri tem je potrebna velika previdnost, zato mora Karel Erjavec čimprej s političnega prizorišča. Kot obrambni minister je govoril na številnih borčevskih proslavah in si pridobil simpatije tudi v njihovih vrstah. Če bi Stanovnik odložil breme predsedniške funkcije, bi ob nekoliko neprevidnem ravnanju vodstva partijskega bloka njegovo mesto lahko prevzel Erjavec. V nedeljo je skupaj z drugimi poromal v Dražgoše, pa če prav ni več obrambni minister. Če bi tja prišel kak evropski politik, bi mu verjetno zaprlo sapo, ker so se na vseh koncih „lesketale“ rdeče zvezde – skoraj tako kot na Kitajskem ali v Severni Koreji! Za velik del Slovencev so taka romanja povsem normalna, čeprav nad njimi že desetletja visijo tisoči izbrisanih, ki želijo imeti svoj grob.
Ni ravno tako hudo, kot se je nedavno tega spraševal predsednik vlade češ: smo mar v „srednjem veku“? Ta je že zdavnaj mimo, saj so se tudi najbolj zvesti „tovariši“ vrnili med delavstvu „prijazne“ kapitaliste. Na simbolni ravni pa so nekateri še vedno na „Čebinah“ in se priklanjajo „junakom“ Dražgoške bitke. Smo pač v zlatem „srednjem veku“ partijske zgodovine, kamor trenutno sodijo tudi nekateri naši politični voditelji. Takrat je bilo ljudstvo prepričano, da so nenadomestljivi. Danes kaže, da bi vsaj Karla Erjavca lahko zamenjal kak bolj „kremenit“ borec za našo stvar.
Dol z ministrom, naj živijo upokojenci in dobrodošli na črpalkah!
