Resnica vas bo osvobodila!

| 08.01.2010, 12:57 Robert Božič

Nekdaj neverni mlajši nemški pisatelj Maier pravi, da ga je v vero uvedel prijatelj, ki ga je s svojim življenjem pravoslavnega meniha prepričal, da človek lahko živi primerno življenje, če ga utemelji v Bogu. Duhovnost in pošteno delo človeka odvrača od zaverovanosti vase in ujetosti v svet ter mu omogoča primeren odnos do vsega.

Postmoderni individualist je izgubil življenjski kompas, kar je še posebej usodno v politiki in gospodarstvu in je tudi vzrok sedanje krize. Pri nas dobiva to že bolezenske razsežnosti, saj se ne moremo več zanašati na verodostojnost besede, ker se v medijih, politiki in na drugih področjih družbe tolerira poplava praznih, neobvezujočih besed, neodgovornost in celo lažnost besede.

Prihaja, kot pravi sociolog Beck, do podružabljanja tako imenovanih “navideznih zasebnih religioznosti, torej „lastnega Boga“, v treh različnih arenah: v državi, v političnem diskurzu (javnosti) in v (globalni) civilni družbi.” Poenostavljeno rečeno, vsaka skupina si ustvarja „lastne bogove“ in demone.

Premeteni politični spretneži in njihovi propagandisti svoje bogove kujejo v zvezde, razredne sovražnike pa pošiljajo v pekel. Bogovom kljub napakam medijski lakaji pogladijo avreolo, ki bledi zaradi nespretnosti političnih potez in uveljavljanja lastnih sebičnih interesov. Kako globoko smo zabredli v družbeno krizo, potrjujejo poskusi oblastnikov, da bi s stalnimi vzporednimi dejavnostmi prekrili stanje, v katerem se nahaja slovenska družba. Temu služijo tudi planirani pogromi, ki se od časa do časa sprožijo in nas podobno kot stagniranje družbe opominjajo, da nismo še prerezali vse popkovine polpreteklosti.

Bliskovito odstranjevanje ministra Erjavca je, ne glede na to, kaj je bilo narobe z njegovim ministrovanjem, vsaj zelo nenavadno. Očitno ne velja za vse, da je po besedah predsednika države treba kdaj kako napako tudi odpustiti. Odmevna javna predstavitev ministrovih napak v vidnih medijih in revolucionarna retorika njegove odstranitve so znamenja, da gre spet za poskus ustvarjanje izrednih razmer, za katere se bodo lahko skrile napake drugih in nemoč Vlade, da bi rešila zapleten družbeno - gospodarski položaj. Kot v primeru tako imenovanih „izbrisanih“, poimenovanja Titove ulice ali odlikovanje bivšega sekretarja SDV, tudi sedanja vnema razodeva nemoč in obenem arogantnost te oblasti. In očitno ob tem ni brez razloga omenjen tudi bivši predsednik države.

Že v stari zavezi so preroki opozarjali, naj si družba ne dela rezanih podob. Če maliki postanejo in se obnašajo kot bogovi, je to pot v zanesljiv propad družbe. Človek pač ne more imeti božanskih lastnosti. Če si pobliže ogledate ljudi sedanje oblasti, lahko opazite, da se sicer svetijo v pretežno dogovornem medijskem sijaju, ki ga je ob novoletnem sprejemu za medije predsednik države označil kot ugodno klimo sodelovanja, a kaj ko med grešnimi kozli in nesmrtnimi bogovi v družbi ne more priti do realnega dogovora. Ker se večini sedanjih oblastnikov ni treba ukvarjati s preživetjem, si tudi težje predstavljajo, kako preživeti z delavsko plačo. Zato tudi delijo naš denar bankam, ki smo jih že nekajkrat preplačali, a je odtekel raznim političnim botrom. A ura resnice tiktaka vztrajno naprej.

Kot pravi uvodoma omenjeni pisatelj, ljudje potrebujemo za resnično življenjsko vero v resničnega Boga, ki človeku daje ustrezen razgled in ga opozarja na njegove osebne in družbene meje. Te so se pri nas očitno izgubile s tem pa tudi čut za resničnost osebnega in družbenega življenja, za kar bi bila nujna zvestoba Božjim in človeškim postavam. Lahko razmetavamo prazne besede, a neobveznost bo pokončala tudi nas. Potapljamo se ne le zaradi gospodarske krize, pač pa še bolj zaradi nepripravljenosti soočiti se z resnico in s posledicami zablod, ki jim oblast dodaja še nove in tako pelje družbo v nered in propad. V komentarju Nove slovenske zaveze je to stanje kakor z Ockhamovo britvico jasno in natančno označil Justin Stanovnik kot bolno. Namesto bliže Evropi in demokraciji nas sedanji oblastniki s metodami laži, manipuliranja in prisile manjšine nad večino ne vodijo v prihodnost pač pa omenjeno polpreteklost.

Ob tem se nekateri oblastniki obnašajo kot da je vse normalno in celo hvalijo svoje metode kot nov standard, čeprav jim to očitno vedno teže uspeva, saj jim taki spektakli vedno bolj spodkopavajo realna tla pod nogami. Vseh državljanov kljub vsemu ne morejo imeti za konje kot se je slikovito izrazil Igor Grdina, ne da bi tega ne opazili. Prav tako upam, da smo postali le bolj strukturirana civilna družba kot je bila komunistična raja, s katero je Partija z vsemogočno tajno policijo ravnala kot je hotela, razen s peščico, ki se ji je uprla in so ene zato stavili za rešetke drugim pa na različne prefinjene načine odvzeli možnosti normalnega življenja.

Predvsem smo bili pod nadzorom duhovniki, ki smo bili v policijskem dokumentu za izredne razmere označeni kot nevarni element, kateremu mora milica posvečati večjo pozornost. Po novi maši leta 1974 mi je Udba preprečila študij v tujini, potem so me še tja do let in celo v času demokracije spremljali njihovi vohuni v različnih podobah in vlogah, izrazito še koncem osemdesetih let. Kot sestavni deli družbe, smo bili torej tudi verni podobno kot drugi potegnjeni v krvavi ples revolucije in vse njene mašinerije. Res je, kar je dejal mariborski nadškof koadjutor Turnšek, da so bili kristjani in z njimi Cerkev na vseh straneh in za vse ljudi, tudi za partizane in domobrance. Res pa je tudi, da je kristjane in ostale Slovence v usodno delitev porinila Komunistična partija. Kristjani so pred drugo svetovno vojno sicer mislili pluralno, a delitve med njimi ni bilo, kot se je zareklo celo cerkvenemu arhivarju, dokler je niso začeli in jo z dolomitsko izjavo celo uzakonili komunisti, ki so vse Slovence razdelili na »naše« in »vaše«.

Ena hujših anomalij zadnjega časa je, da se pod pretvezo novih standardov s to vlado ta delitev znova krepi in po finančno-gospodarski ter medijsko-upravni plati skuša celo »zacementirati« za prihodnost.

Odgovorni in občutljivi trenutek tudi za verne in njihove (nove) voditelje predstavlja izziv, saj se bo treba zelo prisebno z globoko vero in državljansko odločnostjo odzivati na dogajanje. Vera kot vpogled v nevidne temelje nas navdaja z rezervo do vsega vidnega, posebno do videza in blišča oblasti, a nas odgovornost za zemeljski blagor kliče tudi k neustrašeni zavzetosti za resnico o sebi in svetu in za pravico vseh ljudi, posebej prizadetih in zatiranih. Če je diagnoza bolne družbe točna, potem seveda to delo ne bo ne lahko ne enostavno, še posebej ob sedanjem zelo slabem posluhu za dialog in sodelovanje. Vendar če bomo kar dopustili da delajo z nami po svoje, bo ta družba postajala vedno bolj družba izključenih in prizadetih.