V vodovodnih jaških je slišala 'glasove duš'

Novice | 04.10.2025, 15:33 Marjana Debevec

Na Pohodu za življenje v Ljubljani je pričeval Igor Vojinović. Njegovi pretresljivi zgodbi so mnogi prislunili s solzami v očeh, saj potrjuje, da je zavzemanje za pravico do splava v resnici velika laž. Trpljenje, ki ga umor otroka prinese materi in drugim družinskim članom, je nekaj neznosnega. Objavljamo celotno pričevanje.

Sem Igor iz Ljubljane, poročen, oče dveh otrok, samozaposlen. Povedal bom stvari, o katerih ni lahko govoriti.

Med svojim odraščanjem sem ves čas čutil, da pri nas doma nekaj ni v redu. Vladal je neki čudni nemir, napetost, občutek praznine. Kot da nekdo, ki bi moral biti tu, manjka. Sicer je manjkal oče, ker je zakon staršev hitro razpadel. Ampak z njim sem imel redne stike. Bratov in sester nisem imel, ker sem bil edinec.

Odgovora – kaj je bilo narobe – nisem našel vse do študentskih let, ko mi je nekega dne poštar prinesel dolgo pismo, 60 strani. V njem je bila mamina pretresljiva življenjska izpoved z naslovom »moja bolečina«, za katero sem ji zelo hvaležen.

Po ločitvi od očeta je iskala srečo, želela je sebi najti moža in meni krušnega očeta. Trikrat je poskušala z novo zvezo, toda vsakič je tudi zanosila, in ko je bilo treba prevzeti odgovornost, so snubci mamo pustili na cedilu in odšli. Na koncu je ostala sama, s tremi splavi in globokimi ranami.

Prebujali so jo kriki splavljenih otrok

Tako sem izvedel, da nisem bil edinec.

Mamina postabortivna travma je bila strašna. Njeno zdravje se je pred mojimi očmi iz dneva v dan slabšalo.

V vodovodnih jaških je slišala »glasove duš«. Ponoči so jo prebujali »kriki splavljenih otrok«. Včasih je o tem pisala po knjigah, po pohištvu in zidovih. Malo je manjkalo, da bi storila samomor. »Zakaj me nihče ni opozoril, niti starši, niti šola, niti Cerkev?« se je jokala.

Odrešitev

Leta 1983 je neki zeliščar iz Sarajeva mami povedal, da se v Medžugorju dogajajo ozdravitve in je takoj šla. Tam je doživela dotik Gospodovega usmiljenja in preporod: opravila je življenjsko spoved, spoznala težo storjenih splavov, jih grenko obžalovala. »Ne grešite, ljudje, kot sem jaz grešila,« je ponavljala.

Tri hčerkice

Nekega dne, ko je v kapelici župnijske cerkve pred kipom lurške Matere Božje molila rožni venec, se ji je zazdelo, kot da se ji je Marija približala, s seboj pripeljala tri lepe deklice, rjavolasko, blondinko in črnolasko, in jih predstavila: »Poglej, Melanija: to so tvoje tri hčerkice. Bodi v miru, oproščeno ti je.«

Po tem milostnem doživetju se je potolažila. V Marijinem svetišču je zanje darovala mašo in jih »krstila«: rjavolasko Kristino, svetlolasko Bodimirko, črno Anamarijo.

Pozneje so ji diagnosticirali paranoidno shizofrenijo. Morala je najprej na psihiatrijo, nato v zavod, kjer je oskrbovana že 26 let. Kljub vsemu je pomirjena z usodo. Hvaležna sva, da sem vsaj jaz živ, da zanjo skrbim in da se lahko veseli vnukov.

Bolelo je, ko sem izvedel...

Toda ... še nekaj je bilo v zraku, v odnosu s starši. Za kaj je šlo, sem izvedel šele pri 40-tih, ko se mi je izpovedal moj oče. Tudi njemu sem za ta pogum hvaležen. Mislim, da je dobro, da se otrokom, ko dobro dozorijo, pove resnica. Tokrat je res bolelo. Kot sem od njega izvedel, niti jaz nisem bil namenjen preživetju. Niti načrtovan, niti zaželen.

Ko sem bil leta 1969 spočet, sta se z mamo znašla v nezavidljivem položaju: komaj sta končala srednjo šolo, bila sta še neporočena, brez doma, službe in denarja. Pri maminih domačih oče ni bil sprejet, ker ni znal kmetovati, bil je tujega rodu, pa še povrh reven umetnik, poet.

Zato nista bila pripravljena na moje rojstvo in kmalu se je pritihotapila misel, da je najboljša rešitev, da me splavita. Kot vemo, je bil takrat splav vedno bolj pogosta praksa.

Kdor se z vragom igra...

Le tri mesece pred mojim spočetjem, 8. 5.1969, je Jugoslavija sprejela t. i. »Resolucijo o načrtovanju družine«, ki je splav prvič povezala s človekovimi pravicami. Tlakovala je pot, da je leta 1974, kot prva država na svetu, splav zapisala v ustavo, kot ustavno pravico. Ni čudno, da je tako krvavo propadla. »Kdor se z vragom igra, ga vrag pokonča,« pravi pregovor.

Rešila me je babica

Ko sta se starša že pripravljala za moj splav, je za njuno namero izvedela moja »baka Cuka«, očetova mama. »Kaaaj bosta storila ... A sta znorela?« Odločno je dvignila svoj glas in ju začela rotiti, naj za Božjo voljo na kaj takega niti ne pomislita.

Sprva je bilo zaman, ampak babi ni popuščala. Ko je videla, da nič ne pomaga, je očetu zagrozila, da se mu bo uradno odpovedala, če bo dovolil moj splav. To je očeta malce ustavilo, in medtem ko so se prerekali in obotavljali, je čas mineval, jaz pa sem pod materinim srcem dosegel starost, ko je bilo za prekinitev nosečnosti prepozno.

Hvala babice, hvala dedki!

Tako sem preživel splav. Življenje je zmagalo! Po zaslugi angela varuha, po zaslugi moje verne pravoslavne babi Cvetke, ki sem jo vedno imel neskončno rad. Zato pravim – naj žive vse naše babice, čudovite cvetke za življenje!

In dedki tudi! Kako dragoceni so naši stari starši! Nikoli si ne bomo nehali prizadevati proti zakonodaji, ki jim ponuja tako nedostojno smrt z evtanazijo.

Danes me nič ne čudi, da je zakon staršev razpadel, čeprav sta ga poskušala rešiti. To potrjuje, naj je še tako težko, če se v ljubezni – ali tudi v neurejenih strasteh – nenačrtovano spočne otrok, ga je treba sprejeti in niti pomisliti ne na splav! Kajti ne zgodi se »napaka«, zgodi se čudež življenja. Ne nazadnje, ogromno parov, ki ne morejo imeti otroka, čaka na posvojitev.

Možje smo odgovorni

Možje, očetje in dedki za življenje pa smo zlasti poklicani, da to kulturo odgovornosti širimo med moško populacijo. Ne sme nas biti tako sram o tem govoriti. Ni večje sramote, kakor da fantje zaplodijo otroka, nato pa zakrivijo njegovo usmrtitev; da dekle nagovarjajo k splavu, ali jo pustijo na cedilu, kot so storili moji mami.

V današnjem času pa vsi imamo nove izzive: da se odpovemo vsakršni pornografiji, popredmetenju ženskega telesa, malikovanju uživanja, nespodobnemu oblačenju, flirtanju v službah (ena moja splavljena sestrica je bila spočeta od maminega sodelavca v službi, zapeljivca).

Vse to so lahko vzroki za nesrečo splava. Raje podpirajmo kulturo čistosti, dostojnosti, vzdržnosti pred poroko, zvestobe po poroki, samonadzor ... V podporo imamo odlične programe in skupine: na primer Inštitut Integrum, Eksodus 90, Možje sv. Jožefa, tečaj Up2Me za najstnike in drugi.

Obžalovanje in nezaželenost

Zakaj to pravim? Zato, da nikomur več ne bo treba kakor moji mami obžalovati: »Zakaj me nihče ni opozoril!?« Pa tudi, da nikomur ne bi bilo treba živeti z občutkom nezaželenosti. Taka stvar ti skrha samopodobo, okrni samozavest in zamaje tla pod nogami.

Iskrene solze kesanja - zdravilo

Na srečo, pomoč obstaja. Mama jo je našla v Božjem usmiljenju. »Iskrene solze kesanja so moje zdravilo,« mi je napisala. Meni pomaga družina, cerkvena občestva in vera, da smo pri Bogu vedno zaželeni, da imamo v Jezusovi družbi veliko čudovitih bratov in sester.

Odpustil sem staršem

Odlična pomoč je Rahelin vinograd, ki ga izvaja Zavod Živim, in je primeren tudi za svojce in preživele. Pomagal mi je, da to družinsko tragedijo predelam, se na neki način »povežem« s splavljenimi sestricami v nebesih in, kar je najbolj pomembno: da svojim staršem vse odpustim.

Hvala!