Škof Andrej Saje | (foto: Župnija Krka - Muljava)
Škof Saje zdravstvene delavce spodbudil k služenju življenju in prinašanju upanja
Cerkev na Slovenskem | 30.09.2025, 08:47 Alen Salihović
V soboto, 27. septembra, na god sv. Vincencija Pavelskega, je v župnijski cerkvi sv. Kozma in Damijana v Krki potekal svetoletni shod zdravstvenih delavcev, ki ga je organizirala Škofija Novo mesto. V svetem letu, posvečenem upanju, so se zdravniki, medicinske sestre, bolnišnični duhovniki in drugi zaposleni v zdravstvu zbrali k sveti maši in premišljevanju o svojem poslanstvu.
V homiliji je novomeški škof Andrej Saje zdravstvenim delavcem izrazil globoko hvaležnost za njihovo vsakodnevno požrtvovalno delo z bolniki in trpečimi. »Vsak dan znova vstopate v skrivnost človeškega trpljenja in se darujete v dobro ranljivih. Vaše poslanstvo presega poklic – je služenje življenju,« je poudaril.
Škof je zdravstvene delavce spodbudil, naj v svojem delu vedno znova podarjajo upanje, saj bolnik ob zdravniški pomoči ne išče le zdravila, temveč predvsem sočutje, razumevanje in občutek smisla. Spomnil jih je na besede apostola Pavla, da Bog povzdigne to, kar je v svetu slabotno, ter na Jezusov nauk: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Vsaka ura ob trpečem, vsaka beseda tolažbe ali nasmeh je po njegovih besedah dejanje ljubezni do Kristusa samega.
V svetem letu, ki nas uči krščanskega upanja, je škof Saje poudaril, da upanje ni zgolj optimizem, temveč zaupanje, da je naše življenje v Božjih rokah in da ima On zadnjo besedo nad trpljenjem, boleznijo in smrtjo. »Kristus, ki je umrl in vstal, je naše upanje,« je dejal.
Kot vzornika je izpostavil sv. Vincencija Pavelskega, ki je v ubogih in trpečih prepoznaval Kristusa in verjel, da ima vsako dejanje ljubezni večno vrednost. Vernike je pozval, naj zdravstvene delavce podpirajo z molitvijo in solidarnostjo ter naj bolnikov ne izključujejo iz družin, ampak jih ljubeče sprejemajo.
Škof Saje je ob tem pozval tudi k odločnemu zagovarjanju vrednote življenja in nasprotovanju kulturi, ki v nemočnih ne vidi več človekove vrednosti. »Naj naše občestvo postane prostor, kjer je trpeči človek doma, spoštovan in ljubljen,« je poudaril.
Ob koncu je navzoče spodbudil, naj svoje poslanstvo opravljajo ne le kot zdravljenje teles, ampak tudi kot prinašalci upanja in priče Božje ljubezni. »Kar storimo najmanjšim, storimo samemu Jezusu Kristusu,« je spomnil z Jezusovimi besedami.
Pridiga škofa Sajeta
Spoštovani zdravstveni delavci, dragi bratje in sestre!
V svetem jubilejnem letu, ki je posvečeno upanju, ste se zdravstveni delavci zbrali v župnijski cerkvi sv. Kozma in Damijana tu na Krki. Omenjena svetnika, mučenca iz 3. stoletja, ki sta delovala kot zdravnika na območju današnje Turčije in sta godovala v petek, sta zavetnika zdravstvenih delavcev.
Zahvaljujem se zdravnikom, medicinskim sestram, bolnišničnim duhovnikom in drugim zdravstvenim sodelavcem za požrtvovalno delo zdravljenja, nege in druge skrbi za bolne in trpeče. Vsak dan znova se podajate na pot služenja, vstopate v skrivnost človeškega trpljenja in se darujete v dobro bolnih in ranljivih. Hvala domačemu župniku Dejanu Pavlinu, župniji Krka in vsem, ki ste pripravili današnje srečanje.
V svetu, kjer pogosto štejeta predvsem zunanja moč in uspeh, nosite breme človeške krhkosti, se srečujete s stisko in ranljivostjo ter prinašate luč upanja. Hvala, ker vztrajate, čeprav je vaše delo naporno, premalo priznano in pogosto spregledano. Vaše poslanstvo presega zgolj poklic: je služenje življenju. Je poklicanost, ki ima globok etični in duhovni pomen. Človekovo življenje je neodtujljiva vrednota. Vi ste vsak dan varuhi tega zastonjskega Božjega daru.
Današnji shod poteka v svetem jubilejnem letu, ki je posvečeno upanju. Jubilej je čas milosti, v katerem se posebej spominjamo, da Bog odpira vrata sprave, prenove in veselja. Za nas, ki premišljujemo ob prebrani Božji besedi, je to priložnost, da na novo premislimo in razumemo svoje poslanstvo v luči upanja.
Upanje je tisto, kar bolnik pričakuje od zdravnika in medicinske sestre. Ko človek stopi v bolnišnico ali ordinacijo, ne prinese s seboj samo bolečine, ampak tudi tiho pričakovanje, da ga bo nekdo razumel, mu stal ob strani in potrdil občutje, da ima življenje kljub trpljenju smisel. Vi ste tisti, ki lahko bolnim to upanje podarjate in ga okrepite.
Berilo iz prvega pisma Korinčanom nas postavi pred resnico, ki se dotika vseh, še posebej vas, ki delate z bolniki: »Bog si je izbral, kar je na svetu slabotnega, da bi osramotil, kar je močnega« (1 Kor 1,27). Apostol Pavel nas uči, da Božji pogled ni enak, kot je človeški. Kar se v svetu zdi nepomembno, neprivlačno, šibko in celo zavrženo, Bog nasprotno povzdigne.
V nemočnem bolniku se razodeva Božja bližina. Zdravstveni delavci ste poklicani, da bolnim stojite ob strani. Ne le kot strokovnjaki, ampak tudi kot sočutni ljudje, ki v trpečih prepoznavate Božje obličje.
Evangelij nas postavlja pred Gospodov prestol. Jezus razodene, da bo merilo končne sodbe prav ljubezen do bližnjega: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). Kolikokrat se ta evangeljska resnica uresničuje prav v vašem življenju! Vsak bolnik, ki ga sprejmete, pregledate in zdravite, vsaka ura, ki jo preživite ob trpečem pri negi, hranjenju in čiščenju, vsaka dobrohotna beseda tolažbe ali nasmeh – vse to Gospod šteje kot dejanje ljubezni do njega samega.
Jubilejno leto nas uči o krščanskem upanju. Toda kaj je to upanje? Ni zgolj optimizem ali prepričanje, da se bo vse dobro končalo. Ni prazna želja, ampak je notranja gotovost, utemeljena v osebnem odnosu z Bogom.
Krščansko upanje pomeni, da je naše življenje v celoti in celostno v Božjih rokah. Vemo, da ima Bog zadnjo besedo nad trpljenjem, nad boleznijo in celo nad smrtjo. Kristus, ki je umrl in vstal od mrtvih, je naše upanje. Zato upanje sega onkraj tega sveta, a hkrati daje smisel vsakemu trenutku tukaj in zdaj.
Za bolnika je upanje znamenje, da njegovo trpljenje ni brez smisla. Za vas, zdravstvene delavce, je upanje moč, da vztrajate tudi v naporih. Za vse vernike je upanje luč, ki nas vodi, ko hodimo skozi preizkušnje.
Današnji godovnjak sveti Vincencij Pavelski (1581–1660), redovni ustanovitelj misijonske družbe lazaristov iz Francije, je živel iz tega upanja. V ubogih in trpečih je prepoznaval Kristusa. Njegovo delo je bilo utemeljeno na prepričanju, da ima vsako dejanje ljubezni večno vrednost. Naj bo Vincencij tudi vaš vzornik, da ne bi omagali in obupovali na zahtevni poti, ampak da bi se z vero in zaupanjem vedno znova in znova izročali Gospodu.
Vse vabim, da zdravstvene delavce podpiramo tudi z molitvijo in solidarnostjo. Družine vabim, naj ne bežijo od bolnikov in naj jih, če je le mogoče, ne izključujejo iz domače oskrbe, ampak naj jih ljubeče in potrpežljivo sprejemajo. Naj naše občestvo postane prostor, kjer je trpeči človek doma, spoštovan in ljubljen. Dajmo svoj glas za referendum in v podporo življenju ter zavrnimo kulturo, ki človeka vrednoti le glede na njegovo koristnost in mu v nemoči namesto spoštovanja in sočutja, ponuja pomoč pri samomoru.
Dragi bratje in sestre! V svetem letu upanja zaupajmo svoje življenje živemu Bogu. Zahvalimo se za dar zdravstvenih delavcev, za vse, ki služijo življenju. Naj nas vse spremlja zavest, da kar storimo najmanjšim, storimo samemu Jezusu Kristusu. Spomnimo se Jezusovih besed, k pravi: »Resnično povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40).
Naj sv. Vincencij Pavelski, tudi zavetnik ubogih in trpečih, prosi za vas, da boste ostali zvesti svojemu poslanstvu.
Priporočimo se tudi mučencema sv. Kozmi in Damijanu. Njuno poslanstvo je bilo zdraviti telesa in skrbeti za duše. Njun zgled tudi nas spodbuja k služenju drugim. Vsakdo izmed vas lahko postane zdravnik v širšem pomenu besede – s prijazno besedo, z nasmehom, z molitvijo in s tem, da sočloveku olajša dan.
Naj vas vse spremlja Božji blagoslov, da boste ne samo zdravili in lajšali bolečine na telesu, temveč tudi prinašali upanje in bili priče Božje ljubezni med nami.
Amen.
