Peter Polc: Veliko mi pomeni dobro vzdušje med dijaki

Naš gost | 29.09.2025, 12:57 Nataša Ličen

Dolgoletni ravnatelj želimeljske gimnazije mag. Peter Polc, salezijanec in socialni pedagog, je s krajem ter poslanstvom salezijancev v njem, zelo povezan že od svojih zgodnjih mladostniških let. Dolgoletna predanost pedagoškemu in vzgojnemu delu je zahtevala svojo ceno, zaveda se, da je treba kljub vsemu poskrbeti tudi za svoje dobro počutje in zdravje. K pogovoru smo ga povabili na dan tradicionalnega festivala verne mladine v Stični.

V pogovoru za oddajo Naš gost smo se zato s Petrom Polcem najprej zaustavili pri spominih na “njegove” Stična. 

“Stična je v mojem spominu zabeležena kot mesto, ki se ga vedno rad spominjam. Večkrat smo hodili že kot dijaki in potem kot študenti tja dol, v Stično, se družili, doživljali skupaj s prijatelji tudi lepe duhovne trenutke. Ko sem pozneje prišel na gimnazijo oziroma v Dom Janeza Boska, smo večkrat organizirali pot v Stično, danes pa naši dijaki hodijo na festival večinoma v sklopu svojih župnij, domačih, prijateljev.”

Ne moremo vedno delati po svoje, treba se je znati prilagajati. Poslušati in vsaj poskušati razumeti tudi drugo stran. 

Prva Stična je bila zame na začetku mojih srednješolskih let. Takrat je bilo to nekaj povsem novega v slovenskem prostoru. So bili kar zanimivi časi. Stična se je takrat odvijala v drugačnem okolju, v mnogo manjšem obsegu. Spominjam se, da sem se v času noviciata s predstojniki skregal, ker so rekli, da nimamo časa za obisk Stične, meni pa je pomenila veliko. Nisem dosegel svoje, sem pa verjetno pri predstojnikih dobil veliko črno piko.”

Želimlje so kraj, s katerim se je Peter Polc povezal že v mladosti

“V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem hodil v srednjo šolo Želimlje. Zakaj sem prišel v gimnazijo, mi ni bilo nikoli povsem jasno. V Želimlje sem hodil že na duhovne vaje. Nikoli mi ni bilo všeč. Doma so mi govorili, zakaj hodim, ko se vrnem slabši kakor pa grem, ampak sem kar hodil. Meni nerazumljivo. Zgodnja smrt očeta me je zaznamovala, mati je sama skrbela za naju z bratom. V zadnjih letih osnovne šole sem začutil klic, da grem na pot salezijanca in tako sem se vpisal na takrat srednjo versko šolo Želimlje, ki je bila predhodnica današnje gimnazije. 

Čeprav je bilo na nek način prijetno druženje na duhovnih vajah, mi kot sem dejal tam res nikoli ni bilo posebej všeč. To je bilo verjetno tudi eno od izhodišč za pozneje, ko sem prišel nazaj v Želimlje, prevzel vodenje duhovnih vaj, za spodbude, naredimo kaj čim bolj zanimivega in pestrega za mlade, tudi duhovno globokega, kar je bistvena sestavina duhovnih vaj. Iskali smo poti, kako in kaj bi naredili čim bolje, skupaj z animatorji in sodelavci, kar bi mlade pritegnilo. Mislim, da nam je kar uspelo.

Očitno je moje življenje precej povezano z Želimljami, od osnovne šole naprej vse do danes. Kraj morda res dobro poznam, vendar prav vseh sosedov tudi ne. Zelo rad sem v naravi, tudi Želimlje so v naravi, vendar so mi ljubši tisti bolj hriboviti deli. Že od osnovne šole naprej, ko sva z bratom začela hoditi v gore, tudi dandanes zelo rad zavijem v kakšen hrib, predvsem tja kjer ni veliko ljudi, kjer je samota in kjer je človek sam s seboj, z naravo in z Bogom.”

Iz otroštva mi v spominu najbolj ostaja zelo povezana druščina. Ko se ozrem nazaj v stare čase, to še danes zelo cenim. Prijateljstva so v življenju vsakega človeka zelo pomembna, dajejo mu močan temelj na katerem lahko gradi. 

“Prihajam iz okolice Trojan, iz župnije Čemšenik, s podeželja zasavskega hribovja. Rudarski kraji, katoliška družina. V mojem času smo bili tam vsi bolj ali manj podobno misleči, radi smo se imeli tako v šoli kot v župniji. Slednja je bila živahna, župnik je večkrat organiziral kakšno pot v hribe, tako da me na rojstni kraj vežejo zelo lepi spomini. Tudi očeta imam v lepem spominu, skrbel je za družino, bil je močna točka v mojem življenju, za katero vem in opažam, da mi je, ko sem ga izgubil, manjkala. Zato vem, da je oče vloga, ki jo mora otrok imeti v življenju, ki je zelo pomembna. Morda tudi zato s sodelavci v Želimljah delamo v tej smeri, da imajo dijaki, ki prihajajo k nam, občutek varnega zavetja, ker to potrebujejo, da imajo ob sebi močne figure. Trudimo se za domače ozračje v ustanovi, z vsem kar pač sodi zraven, kar morda nekateri v družini pogrešajo, saj vsi ne prihajajo iz “popolnih” družinskih okolij.”   

Uspešnost gimnazije

“Dobri dosežki pri maturi so en vidik, pri tem je treba vedeti tudi s kakšnimi vstopnimi kriteriji dijaki pridejo k nam. To ni samo naše delo, pred tem so to zasluge njihov družin in prejšnjih šol. Točkovni vidik uspešnosti je torej le en del uspeha, dijake želimo pripeljati k čim boljšemu cilju v smislu, da odrastejo z željo po lepem, dobrem življenju, da so dosežki le del tega in da si je treba včasih kaj tudi privoščiti. Zato je za nas, v naši ustanovi, tako pomembno domače, vključujoče in spodbudno vzdušje. Tudi pri zaposlenih delamo na tej drži,zaposleni niso “gospodje” v navednicah, učitelji v starem pomenu besede “strah in groza”. Poskušamo biti blizu mladim, s katerimi živimo in delamo. Zahteven starš je tudi dober starš. Podobno je pri pedagogih. Ne gre za to, da mladi učitelja lahko ovijajo okrog prsta, ampak, da se medsebojno spoštujemo. Dijaki najbolj hvalijo tiste profesorje, ki so zahtevni in jih znajo dobro pripraviti na šolske ure ter od njih veliko odnesejo.”

Kot dijak sem prišel v Želimlje leta 1980, potem sem se vrnil kot vzgojitelj takoj po novi maši in študiju v Nemčiji leta 1994 in od takrat sem v tej ustanovi v raznih vlogah. 

“Srebrno mašo sem imel pred šestimi leti, bila je vsaj zame posebno doživetje. Veliko pristnih nasmehov in besed, največ so mi pomenile izrečene s strani mladih. Ko čutim, da je naveza z dijaki dobra, je to zame največ vredno. Morda je res v določenih pomenih danes v šoli nekoliko zahtevneje kot je bilo včasih, toda, ko kdo reče, da gre v slovenskem šolstvu čedalje na slabše, rečem, da je bilo konec devetdesetih težje. Imeli smo večje probleme kot dandanes, težje smo krojili dobro ozračje v hiši. Dejstvo je, da k nam prihajajo tisti, ki nas poznajo, vedo kakšno je okolje in kaj lahko od nas pričakujejo. Zato manjka negativnih presenečenj, ker jim je vsaj približno jasno kakšno je okolje, ki so ga izbrali. Mnogi ga poznajo tudi preko svojih sorojencev, nekdanjih dijakov naše ustanove, ki imajo dobre izkušnje. Varno okolje in skupnost sta za vsakega človeka zelo pomembna. Zato tudi ustvarjamo okolje, v katerem se dijaki dobro počutijo. Želimo si, da bi to povezanost zmogli prenesti tudi naprej v študijska leta in pozneje v življenje.” 

“Zelo rad grem ven iz pisarne, kjer moram opraviti tisto bolj nadležno birokratsko delo, na hodnike med dijake. Z njimi rečem kakšno besedo, jih vprašam kako gre, stopim v razred, … to je pomemben del mojega življenja, skupnost, ki jo soustvarjamo.”

Narava in hribi

“Premalo je časa za to, drži. Po drugi strani pa lahko vedno organiziramo svoje dneve in tedne tako, da skočimo vmes na kakšen hrib, zgodaj zjutraj stopimo navkreber, se ozremo naokrog v to lepo stvarstvo, ga doživimo, se preznojimo, damo na ta račun težave iz sebe in se v dolino vrnemo bolj sproščeno ter napolnjeni z lepoto. Z bratom sva prehodila tudi transverzalo. Po več dni sva bila včasih od doma, še danes se čudim, koliko zaupanja je imela najina mati, ki je bila zelo navezana na naju. Skušala je čim bolje opraviti svojo vlogo in jo tudi je." 

Vabljeni k poslušanju pogovora s Petrom Polcem, dolgoletnim ravnateljem želimeljske gimnazije, za oddajo Naš gostv celoti.