Slovenski in avstrijski verniki skupaj pri maši

| 15.07.2024, 12:57 Marjana Debevec

V podružni cerkvi sv. Pankracija, ki stoji na meji med Slovenijo in Avstrijo na Radelci, je včeraj potekalo že osmo srečanje vernikov dveh držav. Dvojezično bogoslužje sta vodila mariborski nadškof Alojzij Cvikl in graški škof Wilhelm Krautwaschl. Ob tej priložnosti sta škofa blagoslovila dokončno obnovljene 300 let stare orgle avstrijskega orgelskega mojstra Andreasa Schwarz-a. Pri maši sta sodelovala zbora z obeh strani meje. Maši je sledil kratek orgelski koncert ter pred cerkvijo prijateljsko druženje s škofi in verniki.

Povezovanje in prijateljstvo

Nadškof Cvikl je po poročanju Družine v pridigi izpostavil posebno nalogo oziroma poslanstvo kristjanov: »Kristjani nismo ljudje samotarji, smo bitja skupnosti, saj je Bog ustvaril ljudi, da bi živeli kot ena družina bratov in sester.

Zato so tako pomembna srečanja, ki pospešujejo to naše povezovanje in rast v medsebojnem zaupanju in prijateljstvu. Samo tako lahko na areopagu današnjega sveta, v medsebojnem dialogu, z roko v roki prekvasimo in obnavljamo ta svet, ki je prepojen s kulturo smrti in potrebuje resnično ljubezen, veselje in mir.

Kristjani smo misijonarji takrat, ko lahko ljudje iz našega življenja berejo evangelij, ko lahko iz našega življenja vidijo ljubezen, ki se želi razširiti na vse ljudi! Oznanjevanje je predvsem pričevanje doživete Božje ljubezni, ki se je mene osebno dotaknila in zato jo lahko delim tudi naprej!«

Povezanost z Bogom onkraj meje

Škof Wilhelm Krautwaschl pa je pridigo osnoval na štirih poudarkih. »Kristjani šele ko sprejmemo in resno vzamemo Božjo ljubezen, ki jo z dobro voljo izkazuje vsem ljudem, in jo zato dovolimo temu primerno doživeti in občutiti tudi vsem drugim, živimo svojo človeškost v polnosti ...

Čeprav smo si vsi različni, ker nas je Bog izbral 'pred ustanovitvijo sveta', smo v bistvu vsi enaki. Prav to sporočilo lahko in moramo oznanjati našemu svetu – še posebej danes ...

Z današnjim praznovanjem 'na meji' jasno pokažemo, da živimo to najgloblje biti z Bogom – onkraj državne meje, čez jezikovne meje, kljub različnim izkušnjam naših narodov v zgodovini. To, kar nas povezuje – naša človečnost pred Bogom – je veliko več kot tisto, kar nas ločuje ...

S takšnim življenjem z veselim oznanilom v srcu in na jeziku pomembno prispevamo k 'ozdravljenju' sveta od egoizmov, ki trenutno mnoge ločujejo. Prinašamo mir in povezanost v svet, ki ga še vedno razdirata vojna in teror. Zavzemamo se za pozorno zaznavanje ljudi na robu in jih postavljamo za stebre našega poslanstva v svetu.«