Zakaj bom – tudi kot psihoterapevtka – v nedeljo glasovala proti

Naš pogled 19. 11. 2025, 10:57 mag. Emilija Snoj

Mnogo oseb, ki se jim zdi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprejemljiv ali celo koristen, izhaja iz sočutja do trpečih. In izhaja iz strahu pred svojim trpljenjem. Oboje razumem. Ker trpeti je zelo težko. Boli fizična bolečina, boli duševna bolečina, zelo močno boli tudi duhovna bolečina, ko ne vidimo več smisla svojega bivanja. Boli biti odvisen, nemočen, boli biti breme. In ko razmišljam o svoji smrti (posebej, če bo umiranje dolgotrajno), zlahka pridejo misli Bom zdržala? Bo dolgo trajalo? In ... bo moja odvisnost takšno ali drugačno breme? In odgovor je jasen – bo.

Hrepenenje po tem, da nisem odvisna (nisem 'breme'), nosi v sebi zdravi del, ki je 'želim prevzeti odgovornost za svoje življenje' in 'svojim bližnjim želim najboljše'. Soočanje z nemočjo, ki meni in drugim prinese tako in drugačno odrekanje, je pač težko. A 'ne želim biti breme' lahko vsebuje tudi globino ranjenosti in v temelju izkrivljena prepričanja o svoji vrednosti. Sem vredna? Sem vredna in dragocena, ko sem močna in produktivna ali tudi ko sem šibka?

Imam svoje mesto v družbi, ko zmorem ali tudi ko ne? Sem vredna skrbi drugih zame? Misli kot so 'želim biti odvisna sama od sebe', 'nikogar ne potrebujem', 'ne želim, da se drugi ukvarjajo z mano, z mojo šibkostjo', pogosto umestimo v zdravi del razmišljanja. V resnici pa najpogosteje sodijo v ranjeni del nas samih, ki postavijo pod vprašaj dejstvo, da smo neskončno dragoceno bitje - ne popolno, ne idealno, z napakami, padci in šibkostmi – a neizpodbitno dragoceno.

Premik, ki ga iz nedotakljivosti življenja naredimo v dopustnost posega v končanje življenja je neznansko velik. Ne vpliva le na posameznika, ki se bo morebiti odločil za končanje življenja (in s tem na njegove bližnje), vpliva na vsakega med nami. Spremeni se pogled in mentaliteta skupnosti. Absolutno ni več absolutno. Nedopustno postane dopustno. Skrb za drugega do konca dni dobi udobnejšo in manj bolečo alternativo. Biti odvisen od nekoga (biti 'breme') dobi 'rešitev'.

Smo ljudje zares bitja, ki imajo pravico odločati o svoji usodi? Zveni dobro in smiselno, ker v resnici in v svojem temelju hrepenimo po svobodi, smo ustvarjeni za svobodo, brez nje bi bili figurice na šahovnici. A to ni vsa resnica. Smo tudi bitja, ustvarjena za odnos, o tem danes govori znanost. In smo bitja, ustvarjena za ljubezen. Tudi o tem govori znanost. Ljubezen zdravi, ne-ljubezen rani. In le v kontekstu odnosa in ljubezni svoboda dobi resnično svobodne razsežnosti in pravi pomen.

Vsakega bi povabila, da poskusi – v tišini svojega srca – reči življenju DA in potem poskusi reči življenju NE. Bodite pozorni, kje je ob tem slutiti mir in kje krč ali strah.

Nihče, prav nihče na tem svetu ne živi povsem neodvisno. Nihče ne živi brez vpliva na druge. Moje življenje nikoli ni samo moje. Vsak med nami je del skupnosti. Pogosto me preseneti, kako velik vpliv imajo že mimobežni odnosi na človeka – tako blagodejen kot destruktiven. Prijazen ali neprijazen pogled ali npr. nekaj tako navidez banalnega, kot je videti nekoga, ki pobere smet na tleh, ali nekoga, ki jo vrže na tla, informacija o nekom, ki je naredil to ali ono, življenjepis tega ali onega. Moje odločitve in dejanja, ki iz njih izhajajo, imajo vpliv na ljudi okrog mene, ne le bližnje, tudi tiste malo manj bližnje ali celo osebe, ki jih sploh ne poznam.

Vsaka moja svobodna odločitev nosi velikansko odgovornost, pa če nam je to v naši individualistični družbi všeč ali ne. Je dejstvo. Kar storim ali česar ne storim ima svoj odmev in s tem pride tudi odgovornost, tudi če jo zavračam. Tu je, ker sem del človeške skupnosti. In če se ji upiram, če je ne sprejmem, moj vpliv zato ni nič manjši, je le drugačen – zelo verjetno manj blagodejen in bolj destruktiven.

Hvaležna sem za Viktorja Frankla, ki je psihološko kategorijo povezal z nečim tako pomembnim kot je vrednost življenja. Človeka je umestil kot nekoga, ki je enkraten, edinstven, s poslanstvom, ki ga ne more živeti nihče drug. Vsako človeško življenje in vsak trenutek tega življenja, od začetka pa do zadnjega diha, nosita v sebi smisel, namen in pomen. Pika. Ne glede na situacijo, v kateri se je posameznik znašel. Ne glede na (neznosno) trpljenje, ki ga živi. Vedno obstaja večji smisel, prasmisel, pravi. Nekaj, kar s svojimi očmi ne vidimo vedno, lahko pa ga zaslutimo ... In ga zaslutimo, če si le pustimo sprejemati in se odzivati na to, v kar nas življenje tistega trenutka vabi – na tak ali drugačen način živeti za nekaj ali nekoga. Biti povsem obnemogel, biti 'breme' skriva nek pomen ne le za nas same, je potencial za biti pomemben člen pri rasti tistega ob nas. To ni lahko, je pa smiselno. Bolečina sama po sebi gotovo nima nobenega smisla. Vrednost dobi, ko ji dodamo tisto nekaj imanentno človeškega – ljubezen, ki se vedno zgodi v odnosu. Takrat dobi neslutene razsežnosti zorenja, smisla, življenja. To je izkušnja mnogih in to je moja izkušnja - tudi iz terapevtske sobe.

Nihče med nami se ni odločil za svoje rojstvo, ki je mnogo več kot odločitev naših staršev. Ni bilo v njuni moči, da bomo, je nekaj, kar se je zgodilo, je dar, danost, je izraz nečesa večjega. Smo dani svetu, ki ni popoln, je boleč, na trenutke ali več teh grozljivo krut, a je življenje. Ne glede na naše religiozno ozadje, verjamem, da lahko vsak v globini svojega srca zasluti, da je to kategorija, ki je enostavno večja od nas. Zato obstaja intervencijska ekipa, ki naredi vse, da reši obupanega človeka, ki želi skočiti z nebotičnika, zato je Phoebe v Prijateljih reševala obupanega zaposlenega in mu skušala dopovedati, da je njegovo življenje več kot občutek nesmiselnosti in neznosnega trpljenja tistega trenutka.

Zato medicina - že odkar obstaja – na taki ali drugačni stopnji – poskuša reševati življenje dokler le gre. Nimamo vstopa v svoj začetek in slutimo, da nimamo pravice aktivno vstopati v njegov konec. Če ne bi bilo tako, bi bila tema o pomoči pri končanju življenja povsem enostavna. Pa ni. Govorimo o tem, kdo naj bo pri tem prisoten, kdo naj prevzame odgovornost, kdo naj odloči, koga postaviti za pomočnika. Celo zagovornik in soavtor zakona je pred dnevi na soočenju dejal, da ni primerno svojce postaviti v to vlogo, ker bi bilo to zanje preveliko breme. Zakaj le, če je to res le sočutje in ljubezen do bolnega? A ima prav, res ni primerno. Ker slutimo, da imamo opravka z nečim večjim. Zato je krivično v pozicijo soudeležbe na katerikoli točki postavljati zdravnike, medicinske sestre, notarje, kogarkoli, celo osebo samo. Nekaj enostavno ni prav. 

Vsakega bi povabila, da poskusi – v tišini svojega srca – reči življenju DA in potem poskusi reči življenju NE. Bodite pozorni, kje je ob tem slutiti mir in kje krč ali strah. Kaj izhaja iz ranjenosti odnosov in ranjenega občutka (ne)vrednosti ali pogojene vrednosti in kaj izhaja iz resnične svobode - iz hrepenenja po odnosih ljubezni. Potem pojdite na referendum in se odločite svobodno, kar nujno vključuje zavedanje, da ima vsaka odločitev svoj odmev.