Dijana Možina Zupanc: Triletna čakalna doba pomeni tri leta otrokovega odraščanja

Novice 10. 09. 2026, 09:36 Alen Salihović

Večmesečne in celo večletne čakalne dobe ter pomanjkanje pedopsihiatrov in kliničnih psihologov poglabljajo duševne stiske otrok in mladostnikov. Namestnica varuhinje človekovih pravic dr. Dijana Možina Zupanc opozarja, da pomoč ne sme biti odvisna od kraja otrokovega bivanja. Država mora okrepiti mrežo strokovnjakov, zagotoviti zgodnje prepoznavanje težav ter povezati zdravstvo, šolstvo in socialno varstvo.

Na poglabljanje duševnih stisk zaradi dolgih čakalnih dob in hudega pomanjkanja strokovnjakov, zlasti zunaj večjih mestnih središč, opozarja tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Po besedah namestnice varuhinje človekovih pravic dr. Dijane Možina Zupanc morajo vsi sistemski ukrepi slediti temeljnemu cilju: otrok mora do strokovne obravnave priti takrat, ko jo potrebuje. »Triletna čakalna doba za otroka ni samo čakalna doba. To so tri leta njegovega odraščanja,« je poudarila.

Pomoč ne sme biti odvisna od poštne številke

Obravnave otrok in mladostnikov postajajo vse zahtevnejše. Težave se odkrivajo prej, obravnava pa je pogosto dolgotrajna in zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov. Zato je treba po vsej Sloveniji okrepiti mrežo centrov za duševno zdravje ter povečati število pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in drugih strokovnih delavcev.

Storitve na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov bi morale biti učinkovito in enakovredno dostopne vsem, vendar trenutno ni tako. »Pri varuhu vedno poudarjamo, da pravica otroka do ustrezne obravnave nikakor ne sme biti odvisna od poštne številke njegovega doma,« je dejala Možina Zupanc.

Poleg večjega števila strokovnjakov so potrebni zgodnejše prepoznavanje stisk, dostopna svetovalna pomoč v šolah ter tesnejše povezovanje zdravstva, šolstva in socialnega varstva. Obravnava otroka mora biti celostna in multidisciplinarna, ne zgolj usmerjena v postavitev medicinske diagnoze.

Dolgo čakanje pomeni težjo poznejšo obravnavo

Več pozornosti bi morali nameniti preventivi in zgodnjemu reševanju težav. Če otrok potrebuje pomoč danes, lahko večmesečno čakanje povzroči poglobitev njegove stiske, zaradi česar bo poznejša obravnava zahtevnejša in dolgotrajnejša.

Zagotoviti je treba tudi dovolj varnih, strokovnih in razvojno ustreznih namestitvenih ter specialističnih zmogljivosti. »Duševno zdravje otrok in mladostnikov je eno najbolj občutljivih področij uresničevanja otrokovih pravic. Trenutno stanje krši otrokovo pravico do potrebnih storitev. Gre za sistemski problem, ki je nedopusten in ga je treba rešiti v najkrajšem možnem času,« je opozorila sogovornica.

Pri psihoterapiji mora za varnost jamčiti sistem

Zaradi preobremenjenosti javnega zdravstvenega sistema številne družine pomoč poiščejo pri zasebnih terapevtih. Varuh človekovih pravic je zato več let opozarjal na zakonodajno praznino na področju psihoterapije.

Zakon je zdaj sprejet, vendar se še ni začel uporabljati. Ključno bo, kako bo nova ureditev zaživela v praksi. »Psihoterapija ne sme biti področje, na katerem mora človek v stiski sam ugotavljati, komu lahko zaupa. Za strokovnost in varnost mora jamčiti sistem,« je poudarila Možina Zupanc.

Merila strokovnosti in kakovosti morajo veljati tako za psihoterapijo znotraj zdravstvenega sistema kot za izvajalce zunaj njega. Jasno morajo biti določeni pogoji usposobljenosti, zagotovljen mora biti učinkovit nadzor, etični standardi pa morajo biti zavezujoči in uporabnike varovati pred morebitnimi zlorabami.

Nova ureditev naj bi izboljšala dostopnost psihoterapije za vse, ki jo potrebujejo. Pri njenem izvajanju pa bo treba vključiti vse ustrezne stroke in deležnike.

Po opozorilu namestnice varuhinje ureditev ne bo uspešna, če bo temeljila na izključevanju zaradi izobrazbe, terapevtskega pristopa ali interesov posameznih skupin. Hkrati je treba preprečiti nestrokovne obravnave in škodljive posledice pristopov, ki niso ustrezno preverjeni.

Šola mora pomoč ponuditi že ob prvi zaznavi stiske

Izobraževalni sistem ne sme biti zgolj prostor, v katerem so otroci fizično prisotni. Šola mora biti varno, spodbudno in predvidljivo okolje, v katerem se spoštuje otrokovo dostojanstvo.

Otrok mora podporo dobiti že ob prvih zaznanih težavah, ne šele po dolgotrajnih postopkih ali takrat, ko se njegova stiska že močno poglobi. »Formalno priznana pravica otroku ne pomaga, če strokovna pomoč ni zagotovljena pravočasno ali če se prilagoditve ne izvajajo dosledno,« je opozorila Možina Zupanc.

Za enotno ukrepanje šol so potrebni jasni standardi podpore, določene odgovorne in ustrezno usposobljene osebe, dokumentiranje ukrepov ter spremljanje njihove učinkovitosti. Nujno je tudi sodelovanje s starši in ustanovami, ki lahko otroku pomagajo.

Šolam je treba zagotoviti ustrezne kadrovske, organizacijske in finančne pogoje. Preprečevati morajo stigmatizacijo ter poskrbeti, da vsak otrok ve, na koga se lahko obrne in da lahko pomoč poišče brez strahu pred negativnimi posledicami.

Breme povezovanja ne sme pasti na družino

Odgovornost za povezovanje šole, zdravstva in socialnega varstva ne sme biti prenesena na otroka ali njegove starše. Pristojne službe morajo same uskladiti svoje delovanje, da je pomoč organizirana pravočasno in glede na vse otrokove potrebe.

Pomembno je tudi, da pristojni slišijo otrokov glas. Pri tem lahko pomaga zagovorništvo otrok, ki deluje pri Varuhu človekovih pravic. Zagovornik otroku, ki se znajde v upravnem ali sodnem postopku, denimo ob visokokonfliktni razvezi staršev, pomaga izraziti njegovo mnenje, želje in občutke, ne da bi odločal namesto njega.

»Največji izziv pogosto ni odsotnost pravice v predpisih, ampak razkorak med zapisano pravico in njenim dejanskim uresničevanjem. Končni cilj je, da otrok dobi izkušnjo: vidijo me, slišijo me, moj glas nekaj šteje in v stiski mi ni treba ostati sam,« je sklenila dr. Dijana Možina Zupanc.