Borut Škodlar: V samomorilni stiski človek ne vidi izhoda, vendar ostaja tudi želja po življenju

Novice 10. 09. 2026, 09:00 Mateja Subotičanec

Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora je psihiater prof. dr. Borut Škodlar spregovoril o dejavnikih tveganja, občutku brezizhodnosti in prepoznavanju samomorilne ogroženosti. Posebej je opozoril tudi na hudo stisko svojcev, ki se po izgubi bližnjega pogosto spoprijemajo z občutki krivde, jeze in zapuščenosti.

Svetovni dan preprečevanja samomora obeležujemo že skoraj četrt stoletja, podatki pa kažejo, da samomor ostaja velik javnozdravstveni problem. Leta 2024 je zaradi samomora v Sloveniji umrlo 363 ljudi, od tega 275 moških in 88 žensk. To je v povprečju skoraj ena oseba na dan. Čeprav se je število samomorov v zadnjem desetletju zmanjševalo, se je stopnja v zadnjih letih ustalila, navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Nekatere skupine so bolj ogrožene

Kot je pojasnil profesor in psihiater Borut Škodlar, raziskave kažejo, da so nekatere skupine ljudi bolj izpostavljene tveganju. Med njimi so ljudje z določenimi duševnimi težavami, pripadniki marginaliziranih ali socialno odrinjenih skupin ter posamezniki, ki se srečujejo z več sočasnimi psihosocialnimi stiskami.

Kljub poznavanju dejavnikov tveganja pa je zelo težko napovedati, pri kom se bo stiska stopnjevala v samomorilno vedenje. »Zagotovo lahko rečemo, da so določene skupine ljudi bolj ogrožene. Velik izziv pa ostaja vprašanje, kdo med njimi bo dejansko šel v smer samomorilnega vedenja,« je poudaril Škodlar.

Samomorilna ogroženost je po njegovih besedah rezultat zapletenega prepletanja dednih značilnosti, življenjskih okoliščin, duševnih težav, stresnih dogodkov, odnosov ter občutkov nevrednosti, nekoristnosti in odvečnosti. Dedni dejavniki lahko pojasnijo približno tretjino ogroženosti, vendar je tudi njihov vpliv odvisen od tega, kako človek živi ter s kakšnimi obremenitvami in dogodki se srečuje.

Kot bi bil človek ujet v predoru

Za samomorilno stanje je značilen predvsem občutek ujetosti in brezizhodnosti. Človek se lahko počuti, kakor da je zaprt v škatli ali predoru, iz katerega ne vidi izhoda. Njegov pogled se zoži, samomor pa se mu začne kazati kot ena od rešitev ali celo kot edina možnost.

Takšno stanje je zelo nevarno, vendar se praviloma ne razvije v trenutku. »To ni stanje, v katerega človek pade iz danes na jutri oziroma iz ene minute v drugo. V ozadju je proces, ki se postopoma razvija. Prav zato med tem procesom vedno obstaja tudi možnost, da se ne zaplete do konca,« je pojasnil psihiater.

Pri ljudeh v samomorilni stiski sta lahko hkrati navzoči dve nasprotujoči si težnji: želja po končanju trpljenja in želja, da bi vendarle našli drugačno rešitev. »V samomorilnem procesu ni samo obupa in teme. Prisotna je tudi želja po vrnitvi v življenje, iskanje druge rešitve oziroma klic na pomoč.«

Stisko je mogoče tudi skriti

Samomorilne ogroženosti ni vedno lahko prepoznati. Da bi človek o svojih mislih spregovoril, potrebuje veliko zaupanja, pa tudi vero, da mu je mogoče pomagati. Nekateri svojo stisko prikrijejo tako pred svojci kot pred terapevti.

Pomemben klinični izziv je zato prepoznavanje posrednih znamenj tudi takrat, ko človek svojih misli ne izrazi neposredno. Dejstvo, da bližnji ali strokovnjaki nevarnosti niso pravočasno opazili, še ne pomeni, da jim ni bilo dovolj mar.

Krivda svojcev ni enaka dejanski odgovornosti

Po samomoru bližnjega se svojci pogosto znova in znova sprašujejo, ali bi lahko tragedijo preprečili. Razmišljajo, ali bi morali človeka večkrat poklicati, mu nameniti več časa, postaviti drugačno vprašanje ali prej opaziti njegovo stisko.

Po Škodlarjevih besedah gre za izjemno močan občutek krivde, vendar občutek krivde ni isto kot dejanska odgovornost.

Žalovanje lahko spremljajo tudi jeza, razočaranje in zamera. Človek se lahko počuti zapuščenega ali celo izdanega ter se sprašuje, kako mu je ljubljena oseba lahko povzročila takšno bolečino. Tudi ta čustva so del žalovanja in jih ni dobro zanikati ali odrivati. »Jeza pogosto govori o tem, kako močno smo bili s pokojnim povezani in kako zelo smo ga imeli radi. Pomembno je, da žalujoči ta čustva prepoznajo in si jih dovolijo izraziti.«

Žalovanje je proces, ki zahteva čas

Pri zmanjševanju občutkov krivde lahko pomagajo iskreni pogovori z ljudmi, ki so pokojnega poznali, individualna psihoterapija in skupine za pomoč žalujočim po samomoru. Pomembno je postopno sprejemanje dejstva, da izgube ni mogoče v celoti pojasniti in da vsega ni bilo mogoče vedeti ali preprečiti.

Takšno soočenje zahteva čas. Krivde in bolečine ni mogoče odpraviti z enim samim pogovorom, vendar lahko varen odnos, strokovna pomoč in podpora drugih človeku pomagajo, da izgubo postopoma vključi v svoje življenje in z njo živi naprej.