Boštjan Dolinšek | (foto: Izidor Šček)
Župnija je nekaj, kar gradimo vsi skupaj
Utrip Cerkve v Sloveniji Petra Stopar
Boštjan Dolinšek, ki v Rimu trenutno študira pastoralno teologijo, si težko predstavlja, da kot duhovnik ne bi imel neposrednega stika z ljudmi. O tem, kako vidi župnije ter sodelovanje laikov v spremenjenih družbenih razmerah, je spregovoril na nedavnem zasedanju Slovenske škofovske konference, zato smo ga povabili tudi pred naš mikrofon.
Kot lahko razberemo v najnovejših, decembrskih, Sporočilih slovenskih škofij, je bilo v Nadškofiji Ljubljana doslej drugim župnijam pridruženih 14 župnij. Združevanje župnij je bila tudi ena od točk oktobrske seje dekanov. Poudarili so, da ko župnijsko občestvo ni več sposobno samostojnega življenja, ko ni več sodelavcev, obiskovalcev svetih maš (ne gre samo za pomanjkanje duhovnikov, ampak tudi za pomanjkanje vernikov), je čas za združitev. Dekani so poudarili tudi potrebo po spremljanju župnij in pomen komunikacije o tej tematiki med samimi duhovniki.
Združevanje župnij: V središču naj bo oznanjevanje evangelija
O tem, kako gleda na novo realnost župnij, je duhovnik Boštjan Dolinšek povedal, da se mu zdi najprej pomembno zavedanje, da pri vprašanju združevanja župnij, novih meja in vsega tega, kar nas čaka, ne gre za neke hitre odločitve. »Ne gre za to, da bi zdaj nekaj podpisali, se nekaj odločili in od danes na jutri nekaj spremenili, ampak gre za proces. Vsak proces pa zahteva čas, potrpljenje, predvsem pa vizijo, torej neke cilje, ki si jih jasno določimo in ki jim potem lahko tudi sledimo. Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, pa je to, da se zavedamo, kaj je v centru. Velikokrat se nam zdi, sploh v župnijah se to pogosto zgodi, da se ujamemo v neke strukture. Torej, da ohranjamo strukture, da ohranjamo nekaj, kar smo do sedaj imeli, pozabljamo pa, kaj je bistvo teh struktur, kaj je bistvo Cerkve, župnij, in to je, da oznanjamo evangelij. Torej vprašati se je treba, kaj imamo dejansko v središču in ali se zavedamo, da je oznanjevanje evangelija tisto ključno. Tretje je pa to, da reševanje te kompleksne situacije ne more ostati znotraj tega mehurčka. Dokler namreč na situacijo gledamo od znotraj, bomo vedno ostali v strukturah, ki jih imamo in ki smo jih mogoče označili kot trenutno nefunkcionalne. In prav v pogovoru smo prišli do tega, kako pomembno je izstopiti iz situacije in pogledati nanjo od zunaj in mogoče ne vedno samo reševati težave, odgovarjati na nekaj, ko pride, ampak pogledati z neko vizijo naprej. Torej, biti dolgoročen in imeti pogum narediti korak naprej,« je pojasnil.
Duhovnik kot pastir, ki povezuje darove in karizme laikov
Dolinšek je poudaril tudi pomen Svetega Duha pri podeljevanju darov in karizem laikov, ki se lahko vključujejo v poslanstvo župnije: »Sveti Duh je tisti, ki stalno daje karizme. Karizme so v bistvu tisti darovi, talenti, sposobnosti, vse tisto, kar Bog daje človeku. Ne, da bi človek to zase uporabil, ampak vedno zato, da bo gradil občestvo, da bo gradil župnijo, da bo gradil Cerkev, da bo pomagal drugim. Darovi so vedno dani za druge in nikoli zase.« Duhovnik pa je po Dolinškovem mnenju tisti, ki ima nalogo povezovanja, »da pomaga ljudem prepoznavati, kaj so njihovi talenti, kaj so njihove sposobnosti in da jih potem usmerja v župnijo, v to, da skupaj gradijo prihodnost, župnijo, občestvo«.
Karizme so v bistvu tisti darovi, talenti, sposobnosti, vse tisto, kar Bog daje človeku. Ne, da bi človek to zase uporabil, ampak vedno zato, da bo gradil občestvo.
Laiki kot dejavni akterji župnije
»Velik preskok, ki ga je naredil že drugi vatikanski koncil in ki ga mogoče še nismo čisto zares ovrednotili tudi v naših življenjih, je ta prehod z dejstva, da laiki niso samo nek objekt pastoralne dejavnosti duhovnika, ampak da so laki in duhovniki skupaj subjekt. Skupaj delamo, skupaj smo tisti, ki nekako peljemo pastoralno dejavnost naprej,« je še poudaril Dolinšek. Meni, da bi laiki niso samo pasivni prejemniki tega, kar bo župnik v župniji ponudil ali pa, ko jih bo poklical, da pridejo pomagat. »Oni sami so tisti, ki se morajo, ne na zunaj z nekimi dejavnostmi, ampak predvsem v notranjosti, začeti zavedati, da so aktivni akter župnijske dejavnosti. Torej, da je župnija odvisna tudi od njih, da ni to neka župnikova stvar, da ni to stvar škofij, ampak da je stvar, ki jo gradimo vsi skupaj,« je še povedal naš sogovornik.
Celotnemu pogovoru, v katerem smo se dotaknili tudi adventa, v katerega vstopamo v teh dneh, lahko prisluhnete v podcastu oddaje Utrip Cerkve v Sloveniji.



