Nadškof Zore na Brezjah: Bogu odprimo tudi vrata svojega srca

Novice 12. 09. 2026, 10:43 Alen Salihović

Na Brezjah je danes potekal molitveni dan za duhovne poklice za ljubljansko nadškofijo. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je pri sveti maši poudaril, da molitev za nove poklice ne sme biti namenjena samo drugim. Vsak kristjan je povabljen, da se tudi sam vpraša, kaj Bog pričakuje od njega, ter mu odpre vrata svojega življenja.

Na Brezje so verniki priromali peš, s kolesi, avtobusi in drugimi prevoznimi sredstvi. Nadškof se jim je zahvalil za napor in molitev, s katerima so Bogu izročali svoje prošnje ter potrebe krajevne Cerkve.

Zbrani pred podobo Marije Pomagaj so se spomnili Marijinih besed s svatbe v Kani: »Karkoli vam reče, storite.« Prav v tej drži poslušanja in pripravljenosti je nadškof prepoznal temelj vsakega odgovora na Božji klic.

Zahvala molivcem, bolnikom in staršem

Nadškof Zore se je zahvalil vsem skupinam in pobudam, ki v župnijah redno molijo za nove duhovne poklice. Posebej je nagovoril ostarele in bolnike, ki molijo rožni venec ter svoje trpljenje, dolge noči in osamljenost darujejo za nove duhovnike, diakone in redovne poklice.

Ob tem je poudaril, da posebno zahvalo zaslužijo starši, ki sprejmejo dar življenja in otrokom pomagajo dozoreti za njihove življenjske odločitve. »Brez vaše pripravljenosti in velikodušnosti, dragi zakonci, brez vašega sprejemanja Božjega povabila, da posredujete življenje svojim otrokom, bi se zaman zbirale skupine, ki molijo za duhovne poklice,« je dejal.

Mame in očetje po njegovih besedah sodelujejo z Bogom Stvarnikom ter ustvarjajo prostor, v katerem lahko otroci prisluhnejo Božjemu povabilu in nanj svobodno odgovorijo.

Edinost raste iz evharistije

Ob besedah apostola Pavla je nadškof spomnil, da kristjani živijo iz enega kruha in prejemajo življenje iz enega keliha. Evharistija ni zgolj obred, ki se ponavlja iz tedna v teden, ampak resnična duhovna hrana, v kateri se podarja Jezus Kristus.

Molivci za duhovne poklice morajo zato živeti iz evharistije in graditi medsebojno edinost. Prav skupna povezanost s Kristusom daje molitvi življenje in jo dviga pred nebeškega Očeta.

Zakoreninjenost v Kristusu kristjanu pomaga razlikovati med tem, kar ponuja Bog, in maliki sodobnega sveta, ki človeka privlačijo z navideznimi obljubami, a ga ne morejo pripeljati do polnosti življenja.

»To bo naše najmočnejše oznanilo evangelija in največja privlačnost naših skupnosti: sadovi, ki rastejo v našem življenju iz povezanosti z Bogom,« je poudaril nadškof.

Boga ne pošiljajmo le na sosedova vrata

Osrednji del pridige je nadškof namenil nevarnosti, da pri molitvi za duhovne poklice vedno mislimo na nekoga drugega. Boga prosimo, naj potrka na vrata sosedove družine ali nagovori nekega drugega fanta oziroma dekle, svoja vrata pa puščamo zaprta. »Vsaka naša molitev za nove duhovne poklice se začne s prošnjo, naj mi Bog pomaga, da bom vse svoje življenje in vse svoje obveznosti živel v skladu z njegovo voljo,« je dejal.

Ko človek živi iz evharistije, Božjega klica ne more več opazovati samo od zunaj. Tudi sam mora postati del Božjega klicanja in odgovarjanja. Strah pred tem, kaj bi Bog lahko zahteval, je po nadškofovih besedah eden izmed malikov, ki človeka ovirajo pri srečanju z njim.

Če Bogu odpremo vrata svojega srca, življenje ne postane revnejše, ampak bogatejše in rodovitnejše, je poudaril nadškof Zore.

Enajst fantov v pripravljalnem letniku

Nadškof je zbranim sporočil, da molitve za duhovne poklice že rojevajo sadove. Letos se je enajst fantov iz župnij ljubljanske nadškofije odločilo, da bodo svoj morebitni duhovni poklic preverjali v pripravljalnem letniku.

Vernike je prosil, naj molijo zanje, pa tudi za vse druge, ki so na poti razločevanja. K molitvi je povabil tudi za duhovnike in druge posvečene osebe, ki že leta ali desetletja vsak dan znova izgovarjajo svoj odgovor: »Tukaj sem, Gospod, ker si me poklical.«

Pri maši so nekateri kandidati na nadškofova vprašanja odgovorili z besedo »hočem« ter tako izrazili pripravljenost, da se z Božjo pomočjo pripravljajo na služenje Cerkvi kot duhovniki ali stalni diakoni.

»Ne kliče svetnika ali genija, kliče tebe«

Ob koncu je nadškof neposredno nagovoril mlade, ki v svojem srcu čutijo klic, vendar oklevajo, ker niso prepričani vase. »Odpri vrata Kristusu. Ne kliče svetnika, ne kliče genija: kliče tebe in ti obljublja svojo bližino in svojo pomoč,« jim je položil na srce.

Marijo je prosil, naj Cerkvi pomaga poslušati Kristusa in storiti, kar ji naroča, da bo lahko evangelij prinašala sedanjemu času. Pridigo je sklenil s prošnjo: »Marija, povej svojemu Sinu: Gospod, duhovnikov nam daj!«