Škof Saje na Zaplazu: Poklic se rodi iz odnosa s Kristusom in zahteva odgovor z življenjem

Novice 12. 09. 2026, 10:44 Alen Salihović

V osrednjem Marijinem romarskem svetišču novomeške škofije na Zaplazu je danes potekal škofijski molitveni dan za duhovne poklice. Novomeški škof Andrej Saje je vernike povabil k vztrajni molitvi ter ustvarjanju okolja, v katerem bodo mladi lahko zaslišali Božji klic in nanj pogumno odgovorili.

Letošnji molitveni dan sta zaznamovala tudi dva pomembna koraka na poti poklicanosti. Bogoslovec novomeške škofije Domen Špringer iz župnije Prečna je prejel službo akolita v okviru priprave na duhovništvo, Damjan Prah iz novomeške župnije sv. Lenarta pa je bil sprejet med pripravnike za stalni diakonat.

Poklic je dar vsej Cerkvi

Škof Saje je v pridigi z naslovom Poklicani, da odgovorimo poudaril, da je na začetku vsakega duhovnega poklica Bog, ki kliče. Duhovništvo, diakonat ali posvečeno življenje zato niso zgolj poklici v običajnem pomenu besede, temveč povabilo, da človek svoje življenje podari Kristusu ter ga postavi v službo Cerkve in ljudi.

»Poklic je dar, ki ga je treba sprejeti, razločevati in razvijati,« je dejal škof. Cerkev človeka pri tem spremlja, da njegov odgovor dozoreva v svobodi ter človeški in duhovni zrelosti.

Duhovni poklic po njegovih besedah ni le zasebna stvar posameznika, ampak dar vsej Cerkvi in hkrati njena odgovornost. Zato molitev za nove duhovne poklice ni samo pobožna navada, temveč naročilo, ki ga je dal Jezus: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Služba, ki raste iz evharistije

Ob besedah apostola Pavla, da smo mnogi eno telo, ker smo deležni enega kruha, je škof spomnil, da je v središču cerkvenega občestva evharistija. Kristus vernike zbira, jih hrani s svojim telesom in iz njih ustvarja eno občestvo.

V tej luči je predstavil službo akolita, ki jo je prejel Domen Špringer. Akolit je postavljen v službo oltarja in evharističnega občestva. Približevanje oltarju pa mora za bogoslovca pomeniti tudi vedno globlje približevanje Kristusovi drži darovanja za druge.

Damjan Prah je s sprejemom med pripravnike za stalni diakonat začel neposrednejšo pot priprave in razločevanja. Stalni diakon je po zakramentu svetega reda posvečen služenju Božjemu ljudstvu ter je povezan s škofom in duhovniki. Oznanja evangelij, sodeluje pri bogoslužju in katehezi, krščuje, prisostvuje porokam, vodi pogrebne obrede ter se posveča karitativnemu in pastoralnemu delu.

Ministriranje kot šola vere in služenja

Škof je posebej nagovoril ministrante, ki so na Zaplaz prišli iz različnih župnij novomeške škofije. Poudaril je, da pri oltarju ne opravljajo zgolj določene naloge, ampak so blizu evharistiji, poslušajo Božjo besedo in sodelujejo pri molitvi občestva.

»Ministriranje je lahko prava šola vere, odgovornosti in služenja,« je dejal in mlade povabil, naj se ob oltarju vprašajo: »Gospod, kaj želiš od mene? Kam me kličeš?«

Duhovni poklic se pogosto začne tiho – kot misel, želja ali vprašanje, ki se vedno znova vrača. Takrat je dobro, da mladi o tem spregovorijo z duhovnikom ali duhovnim spremljevalcem in začnejo razločevati svojo pot.

Škof je tudi starše in družine prosil, naj ostanejo odprti za duhovne poklice svojih otrok. »Poklica ne moremo ustvariti mi, lahko pa ustvarjamo okolje, v katerem je Božji glas mogoče slišati,« je poudaril.

Priti k Jezusu, poslušati in odgovoriti

V evangeljskih besedah o človeku, ki posluša Jezusovo besedo in jo uresničuje ter tako svojo hišo postavi na skalo, je škof prepoznal tri korake vsake poklicanosti: priti k Jezusu, poslušati in odgovoriti z življenjem.

Poklic se rodi iz odnosa s Kristusom, ki ga hranijo molitev, evharistija, Božja beseda in zakramenti. Bog človeka navadno nagovarja v tišini srca, po Svetem pismu, molitvi, dogodkih in drugih ljudeh ter po želji, da bi svoje življenje podaril za druge.

»Vprašanje poklicanosti ni samo: Kaj bom v življenju delal? Globlje vprašanje je: Gospod, za koga in za kaj želiš, da živim?« je dejal škof Saje. Življenje, ki je postavljeno na Kristusa, po njegovih besedah lahko prestane tudi neurja, težave in dvome.

Ustvarjati kulturo poklicanosti

Duhovni poklici rastejo tam, kjer obstaja kultura poklicanosti – kjer se moli, kjer se o poklicih govori, kjer mladi srečujejo vesele duhovnike in posvečene osebe ter dobijo priložnost za služenje.

Škof je vernike spodbudil, naj ob molitvi ohranijo odprte oči in mlade kdaj opogumijo z vprašanjem, ali so morda pomislili, da jih Gospod kliče. Takšno vprašanje po njegovih besedah ničesar ne vsiljuje, lahko pa odpre vrata resnejšemu poslušanju Boga.

Ob koncu je Domna Špringerja in Damjana Praha priporočil Gospodu ter prosil, naj ju spremlja in jima daje pogum za naslednje korake. Mlade pa je zaupal priprošnji Marije, da bi imeli odprto srce in bi na Božji klic zmogli odgovoriti z zaupanjem.