Slovenski pastoralni center na Dunaju

| 18.12.2009, 07:40 Matjaž Merljak

Dunajski Slovenci so 12. septembra 1982 v cerkvi Srca Jezusovega organizirali prvo slovensko bogoslužje. Potem so morali biti podeljeni še vsi žegni dunajskega nadškofijskega ordinariata, tako, da je bil uradni prevzem slovenske narodne cerkve 13. marca 1983, v veliko zadovoljstvo vseh, ki so pri teh pripravah sodelovali. Kmalu so bili dani prostori pretesni.

Najprej so se verni Slovenci pod vodstvom p. Štefana Ferenčaka lotili cerkvene prezidave. Tam, kjer je zdaj zakristija, je bila prej odprta kapela. Pridobili so prostor za knjižnico (kjer je še zdaj) in predvsem za družabno druženje po nedeljskih mašah.

Pod cerkvijo je p. Ferenčak odkril možnost pridobitve večjega prostora. S prostovoljnim delom in s složnimi močmi in je bila v kletnih prostorih nekdanjega samostana zgrajena velika dvorana. Ko je bila še v surovem stanju, je moral p. Ferenčak, na željo svojih redovniških predstojnikov, nazaj v domovino. Za gradnjo te vsestransko uporabne dvorane je slovenska skupnost dobila od nadškofijskega ordinariata brezobrestno posojilo v znesku 500.000 ATS. Od tega je bilo 10.000 ATS odplačanih še za časa delovanja p. Ferenčaka, 490.000 pa je »podedoval«, njegov naslednik, novi dušni pastir, Anton Štekl, ki je moral nadškofijskemu ordinariatu vračati vsako leto po 49.000 ATS. Celotno posojilo je bilo odplačano po desetih letih.

Po upokojitvi socialne delavke gospe Murko leta 1986, je dunajski nadškofijski ordinariat zaposlil v SPC novega človeka, vendar ne kot socialnega delavca, ampak, kot pastoralnega asistenta. To je bil dipl. teolog mag. Anton Levstek, ki je pomagal uvajati novega dušnega pastirja Antona Štekla v vsestransko delo med na Dunaju živečimi Slovenci. Gospod Anton Štekl je bil uradno imenovan za slovenskega dušnega pastirja 1. avgusta 1988. Leta 1990 je mag. A. Levstek zapustil SPC in se zaposlil kot odgovorni v študentskem domu Korotan. Njegovo mesto je za določen čas (za eno leto – po dogovoru z nadškof. ordinariatom na Dunaju) prevzel njegov prijatelj in nekdanji sošolec Ciril Ogorevc, ki je pred tem deloval v Kanadi med Slovenci kot pastoralni asistent.

Vrnimo se v leto 1982, ko je p. Štefan Ferenčak poleg ukvarjanja z materialnimi deli, vestno skrbel tudi za duhovno-kulturno življenje med tukajšnjimi rojaki. Ustanovil je mešani pevski zbor in ga sam tudi vodil, potem dekliški zbor, tamburaški ansambel. Pri organizaciji in vajah, pri pridobivanju glasbil mu je veliko pomagal gospod Hanzi Gabriel, ki je bil predsednik tamburašev vsa dolga leta in je potem, ko je p. Ferenčak odšel, prevzel dirigentsko palico in vso odgovornost pri nadaljnjem vzdrževanju tamburaškega zbora. Pri tem mu je nekaj let stala ob strani s svojimi muzikalnimi sposobnostmi Vlasta Lavrenčič.

Dunaj je drugačen od drugih mest, ker je Slovenija preblizu. Zelo težko je kaj organizirati in obdržati. Ljudje gredo vsak konec tedna domov. Gotovo se Slovenci najbolj zbirajo v Slovenskem pastoralnem centru. Redno prihajajo tudi tisti, ki niso najbolj verni. Organizirali so tudi silvestrovanje, pustovanje in Miklavževanja. Sčasoma so se ljudje tega naveličali in zdaj so uvedli izlet oz. romanje dvakrat na leto. Namen je, da bi ljudi povezal med seboj.

Ko je Anton Štekl prišel na Dunaj, se mu je čudno zdelo, da je cerkev v državnih rokah. Dunajska nadškofija mora plačevati najemnino. Sam pa je zbiral pomoč pri slovenskih podjetjih. Na Dunaju je poleg SPC še Korotan, ki se ukvarja s kulturo, ki pa mu nasprotuje Slovenski znanstveni inštitut. To se na Dunaju krepko pozna.