Obletnica rojstva dr. Vinka Brumna
| 08.12.2009, 08:36 Matjaž Merljak
V teh dneh je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih filozofov, zadnjega učenca Franceta Vebra, ustanovnega člana Slovenske Kulturne akcije, dolgoletnega vodje filozofskega odseka, predavatelja in pisca, dr. Vinka Brumna.
Rodil se je 6. decembra leta 1909 v Šalovcih pri Ptuju v družini Vincenca in Marije roj. Bauman. Promoviral je na ljubljanski univerzi, bil je profesor filozofije in psihologije na ljubljanskem učiteljišču. Izpopolnjevanje univerzitetnih študij je nadaljeval v Nemčiji in v Angliji. 4. junija leta 1940 se je na Rožniku pri Ljubljani poročil z Ljudmilo Šuštaršič.
11. februarja leta 1945 je odšel na Primorsko, ker so potrebovali učnih moči za slovenske šole. Do konca maja je bil inšpektor šole na Primorskem. Bil je ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici pod zavezniško upravo po vojni. Po preselitvi iz enega begunskega taborišča v drugo je odšel v Argentino, kamor je dospel 21. januarja leta 1948. Tu je dobil odgovorno službo v eni glavnih buenosaireških knjižnih založb.
Umrl je na praznik Gospodovega oznanjenja 25. marca leta 1993 v Hurlinghamu po dolgi in mučni bolezni. Pokopali so ga 27. marca na pokopališče Pablo Podesta, Tres de Febrero.
Kot otrok in šolar se je posebno zanimal za zgodovino in literaturo. Na univerzi se je vpisal v pedagogiko in filozofijo, to je bila 27. izpitna skupina. V obeh se je kar dobro počutil. Kot pomožni predmet pa je izbral narodno zgodovino. Študij je opravil v najkrajšem mogočem roku: fakultetno diplomo (licenciaturo) je dobil po štirih letih leta 1935, doktorat pa naslednje leto. Profesorski izpit je mogel opraviti šele pet let kasneje.
Dr. Brumen je napisal še nekaj spisov iz pedagoške zgodovine. Prof. Ivan Dolenc mu je priskrbel nadaljevanje izdaje Izbranih spisov Janeza Evangelista Kreka. Delo je začel, a ga zaradi zaposlenosti ni mogel nadaljevati. Peti zvezek izbranih spisov je natisnila Mohorjeva družba v Celju pred vojno, celo naklado so dobili in uničili Nemci.
Leta 1937/38 je obiskal Nemčijo in Anglijo in skušal prodreti v temelje obeh šolskih sistemov in skrivnost njunih uspehov. O tem je napisal prvi dve poglavji za knjigo, pisanje pa je prekinil ob začetku vojne, ker o Angliji je bilo nevarno in samo o nemških pa ni hotel pisati.
V medvojnim času pa je pisal daljše spise. Pisal je svoje misli o strokovnem šolanju tedanje mladine. Skušal je očrtati celotni šolski sistem, kakor bi ga želel videti uresničenega. Dela ni dokončal, ker je leta 1945 šel v Gorico, spisi pa so ostali v Sloveniji. V tem času je pisal tudi Očrt obče pedagogike po načelu prof. Ozvalda. To je bila vzgojna knjiga, ki je razlagala poglavitna vzgojna vprašanja dosegljiva preprostejšim ljudem. Preložil jo je Ljudski knjigarni. Ta jo je poslala v oceno ravnatelju Marijanišča in kasnejšemu ljubljanskemu metropolitu Pogačniku; ta ga je po branju poklical in razčlenil nekatere teme. Zaradi prevrata se je izgubil celo izvirni rokopis. Za učiteljiščnike je napisal skripto, izdano v Trstu po vojni leta 1949 kot Psihologija in pedagoške vede.
Vinko Brumen je odšel v Argentino. Odhod od doma je bi hud udarec: ni verjel, da so odšli začasno, poklicno delo se je prekinilo, izgubil je svojo knjižnico in mnogo zapiskov za lastno delo. Ker mu bi bilo težko pisati o vzgoji in šoli v Argentini, se je bolj obrnil k filozofiji. Zanimal se je za zdomsko stvarnost. S pisanjem je skušal pomagati tistim, ki jim je bilo težko vživljati se v novo deželo. Iskal je korenine njihovega stanja, zlasti njihove nesposobnosti; stvarno in trezno je gledal na nove probleme. Vso to spoznanje se je izlilo v knjigo Iskanja, ki je izšla leta 1967. V njej se je posvečal mišljenju, opazovanju in študiju slovenske zdomske skupnosti, še posebno v Argentini. Knjigo je napisal zaradi razpisa literarne nagrade (Velikonjeva božična literarna nagrada), ki jo je dobil leta 1965 in jo je delil z Jurčecem. Kmalu je za isto knjigo dobil tržaško nagrado Vstajenje (1967).
V tej dobi je močno vplival nov dejavnik: nastop papeža Janeza XXIII. V Iskanjih in v nekaterih drugih spisih je mogoče zaslediti sledove koncilskega zbora. V Argentini je pri Slovenski Kulturni Akciji izšla tudi knjiga O politiki in politikih. Njegovo pozornost je pritegnil nauk španskega filozofa Xaviera Zubrija, še bolj pa se je poglobil v tomizem in posebej v Ušeničnika. Študiral je tomistično filozofijo pod vplivom svojih prijateljev. Politika ga je vedno zanimala, posebno v teoriji. Bal se je, da bi mu praktična navezanost na kako določeno politiko mogla omejevati svobodo razmišljanja.
To poudarjeno zanimanje za politiko je dr. Brumna privedlo do tega, da je znova pripravil knjigo o delu in osebnosti Janeza Evangelista Kreka, z naslovom Srce v sredini, ki je izšla leta 1968 v založbi Slovenske tiskovne družbe Editorial Baraga. Knjiga je nastala po želji Ladislava Lenčka. Začel jo je pisati sredi leta 1966. Pisal jo je v preprostem jeziku, tako, da bi vsi, tudi mlajši, mogli in hoteli brati. Pisal je predvsem o Krekovem delu.
Svoja dognanja je objavljal v revijah in listih: v Sloveniji zlasti v Času, Pedagoškem zborniku, Slovenskem učitelju in Slovencu; v Argentini pa v Vrednotah, Meddobju, Glasu Slovenske kulturne akcije, Zborniku Svobodne Slovenije in Duhovnem življenju. Leta 1980 je zbral nekatere teh razprav v knjigi Naš in moj čas.
Na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze sv. Klementa v Buenos Airesu je kot izredni profesor predaval filozofijo in zgodovino slovenske filozofije.
V Sloveniji je leta 1992 izšla knjiga Argentinski spisi, ki vsebuje odlomke iz vseh njegovih del. Uredila sta jo dr. Irene Mislej in dr. Frane Jerman, ki sta izbrala 150 najbolj reprezentativnih bibliografskih enot, ki naj bi prikazale dr. Brumna kot filozofa in vzgojitelja.
