Državno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž
Oddaje | 05.12.2009, 15:26
Izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost pripravljajo vsakoletna območna srečanja pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. Prireditve si ogledajo strokovni spremljevalci, ki po končanem srečanju z vodji skupin opravijo razgovor o videnem nastopu, načinu petja in igranja ter izboru pesmi in viž.
Strokovni spremljevalci izberejo skupine za regijska srečanja in ta se sklenejo z državnim. To je bilo 21. novembra v Laškem. Na njem je nastopilo 14 skupin in posameznikov, ki gojijo, ohranjajo ali poustvarjajo slovensko glasbeno izročilo. Te je med 200-imi skupinami, ki so sodelovali v sistemu izbora, izbrala državna strokovna spremljevalka, Jasna Vidakovič.
Letošnja nit pri izboru skupin je bila – mladost.
Življenje se danes spreminja mnogo hitreje kot nekoč in še hitreje kot materialna, se izgublja nesnovna ljudska dediščina. Za pesmi tudi na podeželju ni več prostora, zlasti ne za dolge, kitične, in, zdi se, glasbeno enolične. Močno so nanjo navezani starejši, ker jih pesem popelje nazaj v mladost, zato je opazno, da se v interpretacijah zrelejših pevcev odlično stapljata občutek doživetja preteklih časov in veselje do spontanega petja.
Kaj pa tisti, ki šele prihajajo? Kako pa njih nagovarja ljudska pesem, če jih sploh? Zakaj se nekateri mladi pevci ali godci odločajo gojiti in ohranjati pomnike svojih očetov, dedov in pradedov? Kakšne so zanje vzpodbude, ali jih v današnji kulturni sredini prepoznavamo, jih podpiramo, jim pomagamo, jih razumemo? Vse to in še veliko drugih pomislekov in podrobnosti je botrovalo odločitvi Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, njegovi ekipi za folklorno dejavnost, pri organizaciji državnega srečanja tako, da vsako drugo leto še posebej pozorno prisluhne mladim poustvarjalcem.
In zato je bilo na odru prvič več mladih skupin, ki so z današnjim občutenjem starega, poustvarili zanimiv program. Poleg mladih pa je nastopilo še nekaj skupin in posameznikov, ki v zrelih ali poznejših letih že mnogo časa ali pa od vsega začetka svojega življenja dihajo z ljudsko pesmijo in vižami. Njihove neprecenljive izkušnje naj bi bile zgled in spodbuda mlajšim, kako petje in igranje bogati, predvsem njih same. Mladim poustvarjalcem pa je potrebno poleg spoštovanje tradicije priznati tudi njihovo lastno, po vsej verjetnosti sodobnejšo razumevanje dediščine.
