Pedro Opeka: Verjamem v čudež

Cerkev na Slovenskem | 07.12.2009, 21:41

„Obrok riža na dan – vsak dan!“ S tem naslovom je potekala ponedeljkova oddaja Prijatelji Radia Ognjišče. V njej smo gostili svetovno znanega misijonarja Pedra Opeko in ravnatelja Misijonskega središča Slovenije Staneta Kerina, ki sta spodbujala vse ljudi dobre volje k pomoči za nedolžne otroke, ki trpijo na Madagaskarju veliko lakoto. „Ko vidite te oči, ki vas gledajo, ki niso nič krive, da so se rodile v revščini potrebujejo nekoga, da mu pomaga, da mu poda roko,“ je v začetku oddaje povedal misijonar Opeka.

„Danes je možen čudež, jaz v ta čudež verjamem,“ je pri zbiranju sredstev bil optimističen misijonar, ki je dejal, da nihče ni verjel, da bo mogoče na smetišču v 20. letih rešiti 10.000 otrok.„Danes zvečer sem prepričan v slovensko dobroto,“ je nadaljeval Pedro, ki je v opisu razmer na Madagaskarju še povedal, da je njegova dolžnost, da otrokom na Madagaskarju pomaga.

„Za lačnega otroka grem na konec sveta. Za to gospo, za to ženo z veliko začetnico grem tudi na konec sveta. Ne prosjačim, jaz samo prosim pravičnost. Nekdo, ki tako dela za svoje otroke, za svojo družino, za tako majhen denar, danes v tretjem tisočletju – jaz rečem za te ljudi, za tega otroka, ki je lačen, za to mamo, ki dela za svoje otroke, grem na konec sveta,“ je v opisu težkega socialnega položaja na Madagaskarju povedal misijonar Opeka, ki verjame, da se mora „vsak revež postaviti pokonci in da mora vsak človek hoditi pokonci.“

Za obrok riža lahko prispevate na telefonski številki 01 300 59 50
in na spletni strani http://www.missio.si

Pedro Opeka: Delo, posvečeno najrevnejšim

Pedro Opeka se je rodil leta 1948 v Buenos Airesu, leta 1966 pa je vstopil v družbo lazaristov, študij teologije pa je sklenil na pariškem Katoliškem inštitutu. Svojo prvo pot na Madagaskar je opravil leta 1970, na otok pa se je vrnil leta 1975.

Njegovo misijonarsko delo je posvečeno najrevnejšim. V glavnem mestu Madagaskarja Antananarivu, kamor je prišel leta 1989, je postal znan kot oče štirih M-jev (začetnice štirih besed - alkohol, mamila, prostitucija in igre na srečo). Ustanovil je združenje Akamasoa (Dobri prijatelji), ki je začelo graditi vasi, v katerih so najrevnejši, t. i. smetiščarji, dobili bivališča ter otrokom lahko omogočili obisk šole. Združenje se je lotilo tudi pogozdovanja, dela pa tudi na izboljšanju zdravstvene oskrbe in infrastruktrue.

Ustanovitelja človekoljubnega združenja Akamasoa lazarista Pedra Opeko, Slovenca iz Argentine in misionarja na Madagaskarju, je francoski predsednik Nicolas Sarkozy leta 2007 odlikoval z visokim francoskim odličjem, naslovom viteza častne legije. Pedro Opeka deluje na Madagaskarju že 30 let, v okviru Akamasoe je s 412 sodelavci pomagal več kot 250.000 ljudem - tudi z izobraževalnimi programi k boljšemu obdelovanju zemlje - za siromašne Malgaše je zgradil 2900 stanovanj, šest dispanzerjev, štiri kolegije in en licej ter kar 72 javnih osnovnih šol.

Članek misijonarja Draga Ocvirka v februarski številki Misijonskih obzorij

Prijatelj smetiščarjev

Pedro Opeka, lazarist, misijonar na Madagaskarju, je svetovno znan po svojem delu in boju za dostojanstvo ljudi, ki jim revščina ni vzela le riža, marveč tudi dostojanstvo in s tem moč, da se borijo proti njej. To dostojanstvo jim Pedro vrača in skupaj delajo čudeže, o katerih se širi glas po svetu. Lani decembra je prejel v Rimu priznanje iz papeževih rok, nekaj dni kasneje pa še iz nadškofovih v Ljubljani.

Proslava ob 60-letnici razglasitve Splošne deklaracije človekovih pravic je bila za vatikanskimi zidovi veličastna. Udeležili so se je svetni in cerkveni dostojanstveniki in skupaj s papežem prisluhnili koncertu Brandenburškega državnega orkestra iz Frankfurta. Toda osrednji del proslave ni bila glasba, marveč podelitev priznanj in nagrad Solidarnost in razvoj, ki jih podeljuje Papeški svet za pravičnost in mir ljudem, ki s svojim delo krepijo dostojanstvo in pravice ljudi. Za leto 2008 so bili štirje nagrajenci: José Raul Matte, misijonar med gobavci v Amazoniji; skupina, ki je ustanovila medicinsko univerzo v Ugandi (Afrika); ustanova, ki dela z romskimi otroki v Rimu. Četrti nagrajenec pa je naš rojak Pedro Opeka, lazarist, misijonar na Madagaskarju. Njegovega dela s smetiščarji v prestolnici ni treba posebej predstavljati, saj Misijonska obzorja poročajo o njem ves čas svojega izhajanja. Papež Benedikt je ob tej priložnosti poudaril, da je bilo že ogromno storjenega za uveljavljanje človekovega dostojanstva, v prvi vrsti tega dela so prav nagrajenci, vendar pa ogromno dela še čaka. »Na stotine milijonov bratov in sester doživlja, da so njihove pravice do življenja, svobode in varnosti ogrožene, enakost vseh in dostojanstvo slehernega nista vselej spoštovani. Še več, postavljajo se nove ovire …«

Sejno dvorano v nadškofjskem domu v Ljubljani je 16. decembra napolnila pisana množica slovenskih in argentinskih prijateljev Pedra Opeka, misijonskih delavcev v zaledju in novinarjev. Le nekaj imen za pokušino: sopranistka Bernarda Fink in njen brat Marco, baritonist, ki sta Pedrova soseda iz Buenos Airesa, avstrijski veleposlanik Valentin Inzko, Jože Kopeining, duša misijonskega dela na Koroškem in doma v Tinjah, Rado Sušnik, Pedrov dolgoletni tovariš … Nadškof Uran je Pedru Opeka podelil odličje v imenu naših škofov. Ti so namreč na 44. redni seji sklenili, »da g. Pedru Opeki podelimo odlič je sv. Cirila in Metoda v zahvalo in priznanje za izredne zasluge na področju misijonarske, vzgojne in humanitarne dejavnosti na Madagaskarju«. Po podelitvi so se za odlikovanca trgali novinarji. Pedro si je vzel čas za slehernega in potrpežljivo zdaj z nasmehom, zdaj goreče, zdaj zaskrbljeno odgovarjal na vprašanja. Ko je novinarka dejala, da delo, ki ga opravlja, ni duhovniško, ji je z nasmehom, odločno odgovoril: »Če ne bi bil duhovnik, tega ne bi delal. Ravno zato, ker sem Kristusov duhovnik, opravljam to delo med ljudmi, ki jih drugi nimajo za ljudi. Za takšne je prišel Kristus, takšnim pošilja svoje učence.« V tem je ves Pedro Opeka, v tem je bistvo in smisel misijonskega dela in vse krščanske vere.