Mira Uršič | (foto: osebni arhiv)
Slikarka Mira Uršič: Bistvo umetnosti je poveličati življenje
Naš gost Jože Bartolj
Akademska slikarka in pesnica Mira Uršič v pogovoru za Radio Ognjišče o umetnosti, otroštvu, družini, lepoti in iskanju Boga: »Vsaka zgodba je duhovna zgodba.«
V Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor je na ogled razstava Slika in beseda v sozvočju, na kateri akademska slikarka in pesnica Mira Uršič predstavlja svoje ilustracije, nastale ob različnih literarnih delih. Razstava je obenem nekakšen zemljevid njenega ustvarjanja: vanj so vtkani otroci, družina, materinstvo, prijatelji, spomini in številne osebne zgodbe. »Slika in beseda sta sestri,« pravi umetnica, ki že desetletja ustvarja na presečišču obeh izrazov.
Njeno delo se začne z besedilom. Ko dobi pesem ali drugo literarno predlogo, jo večkrat prebere, nato pa idejo dolgo nosi s seboj, dokler se ne rodi podoba. Pri ilustracijah pogosto združuje risbo, akril in fotokolaž. Pri tem vanje vključuje tudi ljudi iz svojega življenja. Tako lahko obraz prijatelja postane del zgodbe, ki jo je navdihnilo povsem drugo besedilo.
Posebno mesto imajo otroci. Uršičeva je večkrat upodabljala svoje otroke in vnuke, tudi trenutke materinstva in rojstva. Otroški obraz jo nagovarja zaradi odprtosti in nepopisanosti. »Otrok je kot dete Božje. Ko si z njim, je tako, kot da imaš celo leto jaslice doma«.
Za razumevanje njene umetnosti je pomembno tudi otroštvo v Prlekiji oziroma Slovenskih goricah. Odraščala je v času, ko sta morala starša za preživetje trdo delati. Oče je vozil pri Snagi, mati pa je s kolesom prevažala blago iz Benedikta v Maribor. Prav oče jo je spodbujal k risanju. Skupaj sta izdelovala okraske v zvezke, njena nadarjenost pa ni ostala neopažena niti v šoli. Profesorji so jo usmerili proti umetniškemu šolanju in nazadnje na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.
Študijska leta so bila zahtevna. Spominja se profesorja Zoran Dideka, ki je nekoč pred njenimi očmi zbrisal veliko risbo akta, češ da na akademijo niso prišli izdelovat lepih slik, ampak študirat. Danes ta dogodek razume drugače: kot pomembno lekcijo, ki jo je prisilila v nadaljnje iskanje lastnega izraza. Ta izraz je našla tudi v močnih barvah in fauvizmu. Njeni zgodnejši avtoportreti so bili bolj temačni, pozneje pa je njena paleta postala izrazitejša in barvitejša. Toda za Uršičevo umetnost ni le vprašanje tehnike. »Vsaka zgodba je duhovna zgodba,« poudarja. Ko slika človeka, želi na platno prenesti njegovo bistvo, njegovo zgodbo in – če ji uspe – tudi njegovo dušo.
Ob slikarstvu je vse življenje pisala. Pesmi so nastajale ob močnih čustvih, ob pretresih in tudi ob lepih trenutkih. Pisala je eseje, recenzije, predstavitve in pogrebne govore. Včasih je bila beseda celo pred sliko: napisala je pesem, nato pa jo je poskušala povedati še z barvo.
Njeno razmišljanje o umetnosti se nazadnje vrne k lepoti. Prepričana je, da lepota ni nekaj, kar bi z razvojem tehnologije izginilo. Še vedno jo najdemo v obrazu, cvetu, listu, umetniškem delu. »Vera, upanje, ljubezen« so zanjo povezani z lepoto, ljubezen pa je tista, ki človeka odpira Bogu. Toda za to, da lepoto sploh lahko prepoznamo, mora človek najprej »očistiti sebe«.
Tudi zato svoje ustvarjanje razume kot nenehno iskanje. Vsaka nova slika je nadgradnja prejšnje, popolnost pa ostaja cilj, ki mu je mogoče slediti, ni pa ga mogoče preprosto razglasiti za doseženega. »Vsak dan nam je podarjen,« pravi Mira Uršič. In morda je prav v tem bistvo njene umetnosti: v hvaležnem in vztrajnem iskanju lepote, človeka in presežnega.
Razstava Slika in beseda v sozvočju je v Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor na ogled do 25. septembra 2026.



