Papež Leon XIV. | (foto: Vatican News)
Dar in odpuščanje sta v temelju našega bivanja
Papež in Sveti sedež Vatican News
»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam voščim! Danes nam evangelij (prim. Mt 18,21-35) govori o temeljni vrednoti krščanskega življenja: o odpuščanju«. S temi besedami je včeraj papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 24. nedeljo med letom.
Jezus ga je učil in ga izpričal celo na križu, kjer je za svoje preganjalce Očeta prosil z besedami, ki jih vsi poznamo: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
V današnjem odlomku Peter sprašuje Učitelja ravno o tej temi: »Gospod«, pravi, »kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (Mt 18,21). Njegove besede razodevajo velikodušno srce: število sedem namreč v Svetem pismu simbolizira polnost, in »odpustiti sedemkrat« pomeni zelo širokosrčno odpuščanje. Jezusov odgovor pa gre še dlje: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), torej onkraj vseh meja, brez mere.
Da bi svojo misel bolje pojasnil, Zveličar pove priliko o služabniku, ki je svojemu gospodarju dolgoval takšno vsoto, da je bilo praktično nemogoče, da bi jo poplačal. Čeprav mu je bil dolg iz čistega usmiljenja odpuščen, ni pokazal istega usmiljenja do svojega tovariša, zaradi česar je bil grajan in strogo kaznovan (vv. 23-30).
S temi besedami nas Jezus spominja, da sta dar in odpuščanje v temelju našega bivanja. Bog nam je vse dal iz čiste ljubezni, in nihče izmed nas se ne more imeti za popolnega v odgovarjanju na takšno dobroto. Zato je zastonjskost, ki je sam vir našega življenja, tudi najboljše pravilo za naše medsebojno življenje. To doživljamo vsak dan. Odpuščanje je nepogrešljivo in če ga ni, ne moremo živeti v miru: prej ali slej se v srcu in med ljudmi rodijo nesoglasja, obtožbe, zamere, maščevanja, ki uničujejo odnose, razdvajajo družine, zanetijo vojne.
Samo odpuščanje osvobaja in vrača luč tudi tja, kjer sta človekova materialna in moralna revščina za trenutek zamračili obzorje in pot naredili negotovo. Odpuščanje tako kot dober veter odnese tudi najbolj goste oblake in omogoči, da ponovno vidimo sonce. To je v svojem življenju večkrat sam doživel sv. Peter; zlasti ko je, potem ko je med trpljenjem zatajil in zapustil Jezusa, srečal Vstalega na obali jezera in slišal eno samo vprašanje: »Simon [...], ali me ljubiš?« (Jn 21,15), ki mu je sledilo vabilo: »Hodi za menoj!« (v. 19). Ravno tako, kot na začetku, na dan njunega prvega srečanja, kakor da se ne bi nič zgodilo. In ta ljubezen, ki pozabi in zdravi, bo zaznamovala poslanstvo prvega med apostoli.
Prosimo torej Devico Marijo, Mater usmiljenja, naj nam pomaga, da bomo vedno odpustili, tudi kadar je težko narediti prvi korak, in da bomo pogumno in vztrajno razširjali vedro in zdravilno luč ljubezni, ki premaga strah in razoroži vsako zamero.
