Čas je za spremembe in vrnitev k normalnosti

26. 05. 2026, 14:43 Alen Salihović

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

Koalicijska pogodba z jasnimi prioritetami

Nova koalicijska pogodba zato ni zgolj matematični dogovor za oblast. Je predvsem priznanje, da država potrebuje resen zasuk. Da potrebuje vrnitev k delu, odgovornosti in razvoju.

Med ključnimi prioritetami, ki so jih zapisali v koalicijsko pogodbo, so debirokratizacija države, decentralizacija, davčna razbremenitev dela, spodbujanje podjetništva, krepitev konkurenčnosti gospodarstva, učinkovitejši zdravstveni sistem, večja skrb za družine, več vlaganja v varnost ter bolj aktivna zunanja politika. Govora je tudi o racionalizaciji državne uprave, zmanjšanju števila ministrstev in večji učinkovitosti javnega sektorja.

To niso revolucionarne ideje. To so normalne razvojne prioritete države, ki želi naprej.

Gospodarstvo pričakuje stabilnost in razvoj

Prav zato ni nepomembno, da je koalicijsko pogodbo pozitivno ocenilo tudi gospodarstvo. Gospodarska zbornica Slovenije je poudarila, da pogodba vsebuje pomembne razvojne zaveze in ukrepe za izboljšanje poslovnega okolja, večjo produktivnost ter dolgoročno krepitev socialne države.

Gospodarstvo je jasno povedalo, da potrebuje stabilnost, manj birokracije, nižje obremenitve in predvsem predvidljivo okolje. To je nekaj, kar je Slovenija pod vlado Roberta Goloba izgubila.

Vlada, ki je obljubljala svobodo, je prinesla kaos

V zadnjih letih smo spremljali popoln razpad občutka za realnost. Vlada, ki je obljubljala svobodo, je prinesla kaos. Zdravstvo je danes v enem najhujših stanj po osamosvojitvi. Ljudje čakajo mesece in leta na osnovne preglede. Zdravniki odhajajo. Sistemske rešitve so obstale na ravni konferenc za medije in političnih sloganov.

Gospodarstvo je bilo obremenjeno z novimi davki, dodatnimi birokratskimi zahtevami in ideološkimi eksperimenti. V zunanji politiki je Slovenija izgubila jasen glas in ugled. Namesto državotvornosti smo spremljali improvizacijo, notranjepolitične obračune in nastope za všečke.

Sindikati kot politični podaljšek oblasti

Posebej žalostno vlogo pri tem igra del sindikatov. Namesto da bi branili delavce, medicinske sestre, učitelje, policiste in vse tiste, ki dejansko ustvarjajo in nosijo državo na svojih ramenih, so številni sindikalni voditelji zadnja leta dobesedno držali »štango« najslabši vladi v zgodovini Slovenije.

Medtem ko je država tonila v neučinkovitost, so nekateri sindikalisti postali skoraj politični aktivisti ene oblasti. Protestirali so selektivno. Molčali ob očitnih zlorabah. Spregledali razpad sistema, ker jim je bila oblast ideološko blizu. To ni sindikalizem. To je politično navijaštvo.

Odhajajoča oblast še vedno ne razume sporočila volitev

In prav zato danes tako boli reakcija dela odhajajoče oblasti. Namesto dostojanstvenega sprejema volilnega rezultata spremljamo aktivacijo vseh mogočih vzvodov za destabilizacijo nove večine. Po dobrih dveh mesecih od volitev nekateri že odkrito govorijo o rušenju rezultatov, protestih, pritiskih in ustvarjanju izrednih razmer.

Aktivirajo se ulice, aktivirajo se omrežja, aktivira se del medijskega aparata. Kot da demokracija velja samo takrat, ko zmagajo “naši”. Ko pa zmaga druga stran, se začne govor o nevarnosti, fašizmu, koncu demokracije in podobnih floskulah, ki smo jih poslušali že neštetokrat.

Najhuje pri vsem pa je, da Robert Golob očitno še vedno ne dojema, da je zgodbe konec. Volitve so bile jasne. Ljudje so povedali svoje. Namesto samorefleksije pa danes poslušamo razlage, kako so za poraz krivi mediji, opozicija, družbena omrežja ali kdorkoli drug.

Ne. Za poraz je kriva aroganca oblasti, občutek nedotakljivosti in popolna izguba stika z realnim življenjem ljudi.

Odprta vprašanja glede Marte Kos

V tej zgodbi je veliko vprašanj odprlo tudi ravnanje Marte Kos. Njena pretekla ravnanja in očitki o povezavah z nekdanjimi strukturami Udbe znova odpirajo razpravo o tem, koliko je Slovenija v resnici opravila s svojo preteklostjo.

Namesto jasnih odgovorov pogosto dobimo užaljene odzive in napade na tiste, ki vprašanja sploh postavljajo. Toda demokratična družba mora biti sposobna razčistiti tudi najbolj občutljiva poglavja svoje zgodovine. Brez tega ni zaupanja. In brez zaupanja ni zdrave države.

Novi vladi želim predvsem uspeha

Kljub vsemu pa danes ni čas za evforijo. Nova koalicija prevzema državo v izjemno zahtevnem trenutku. Razmere v zdravstvu so alarmantne. Stanovanjska politika je obstala. Mladi težko pridejo do stanovanj. Gospodarstvo opozarja na izgubo konkurenčnosti. Mednarodne razmere so negotove. Javne finance niso v dobrem stanju. In ljudje so utrujeni od praznih obljub.

Zato novi vladi in ekipi, kakršnakoli že bo, želim predvsem uspeha. Ne zaradi politike same. Ne zaradi posameznih strank. Ampak zaradi Slovenije. Želim jim pogum za težke odločitve. Želim jim, da bi znali sodelovati tudi takrat, ko bo težko. Da ne bi podlegli zameram, ideološkim obračunom in politični maščevalnosti.

In predvsem, da bi državo končno začeli vleči iz kaosa, ki danes vlada v zdravstvu, gospodarstvu, javni upravi in zunanji politiki.

Slovenija potrebuje nov začetek

Slovenija potrebuje mirnejši ton. Potrebuje delo. Potrebuje razvoj. Potrebuje občutek, da politika obstaja zaradi ljudi in ne zaradi same sebe.

Če bo nova vlada to razumela, potem je pred nami lahko začetek bolj normalnega obdobja. Če pa bodo prevladali ego, pritiski ulic in politično obračunavanje, bomo izgubljali še naprej.

Čas je za spremembe. In predvsem čas, da Slovenija znova začne verjeti sama vase.