Zapuščina, iz katere bomo črpali še stoletja

Komentarji 19. 05. 2026, 13:02 Marjana Debevec

V teh dneh se spominjamo izjemnih trenutkov za takrat našo mlado državo Slovenijo, ko nas je s svojo očetovsko ljubeznijo obiskal sveti papež Janez Pavel II. Že naslov: »Oče, potrdi nas v veri«, je to zgovorno potrjeval.

Janez Pavel II. je bil papež, ki je zaznamoval vse moje otroštvo, mladost in prva leta zakona in družine. Zato bom v današnjem razmišljanju predvsem osebna, saj sem ga čutila kot očeta, ki resnično objema ves svet, ki prihaja iz naših komunističnih dežel in nam vedno znova ponavlja: Ne bojte se na široko odpreti vrata Kristusu!

Bil je papež širokega srca, ki je začel na veliko potovati po različnih državah sveta. Med temi državami pa je le pet let po osamosvojitvi obiskal tudi Slovenijo. 

Še vedno imam pred očmi podobe njegovega postanka pri Mariji Pomagaj, ali pa izjemen dogodek v Stožicah, kjer se je pri maši ob 1250-letnici krščanstva na Slovenskem zbralo več kot 100.000 vernikov. Kaj takšnega smo si komaj upali predstavljati, sploh po letih ostrega režima, ko je morala biti vera skrita za zidovi cerkva in samostanov.

»Papež 'ma vas rad!«

Najbolj pa mi v srcu ostaja zapisano srečanje z mladimi v Postojni, saj sem bila del skupine, ki je za srečanje pripravila štiri koreografije. Spominjam se tednov pred tem, ko nas je dvesto mladih, med katerimi mnogi nismo bili vešči plesa, vadilo in se učilo pravilnih korakov.

Že takrat so se med nami spletle vezi, v nas pa se je stopnjevalo vznemirjenje pred prihodom slovanskega papeža med nas. Zadnjo noč smo prespali v telovadnici šole v Postojni, kjer smo imeli še zadnje vaje in nato z velikimi pričakovanji odšli na prizorišče.

Spominjam se, da so nas namestili neposredno pod oder, kamor je prispel papež. Še zdaj čutim kurjo polt, ko slišim pesem: Ti si ta luč sveta, saj je papež osvetljen s pomladnim popoldanskim soncem med zvoki te pesmi prihajal med nas. Bil je res znamenje Božjega. Vsaka njegova beseda je segla v srce, saj je bila izrečena iz srca.

Ponosno in veselo smo plesali pred njim, nato pa je kar polovico med nami povabil, da smo ga lahko osebno pozdravili. Vsakemu je namenil oseben pogled, toplo besedo, tudi objem. Vse to izražajo njegove besede, ki bodo za vedno ostale zapisane v naših srcih in v zgodovini našega naroda: »Papež 'ma vas rad!«.

Lekcija trpljenja in umiranja

Res sem ga doživela kot velikega, mogočnega papeža, polnega miline in ljubezni. Omenila bi še zemeljsko slovo, s katerim nam je dal lekcijo, kako živeti z Bogom vse do zadnjega trenutka. Povsem se nam je razdal, ko je z nami delil tudi trenutke šibkosti in nemoči.

Spominjam se, kako smo s solzami v očeh spremljali njegovo zadnjo nedeljsko opoldansko molitev na veliko noč leta 2005, ko je lahko le še nemočno dvignil eno roko. In čeprav ni mogel izgovoriti nobenih besed, so govorile njegove tople oči, blagoslov z roko in tiha molitev, kar smo razumeli kot močno pričevanje o dostojanstvu trpljenja in zvestobi do konca.

Janez Pavel II. je umrl le nekaj dni pozneje, 2. aprila 2005, na vigilijo nedelje Božjega usmiljenja, ki jo je sam v luči sv. Favstine Kowalske tudi razglasil.

Koliko zapisanega nam je zapustil, koliko potovanj, avdienc, nagovorov, koliko spodbud, kako izjemno življenje na Poljskem v času preganjanja že preden je postal škof in nato papež!

Drznost papeža

Knjige bi bile potrebne, da bi zaobjeli vsaj bistvene stvari iz življenja tega velikega papeža. Tisto, kar meni osebno danes največ daje za življenje, je njegova Teologija telesa. Kako drzen je bil za tiste čase, da je v krščanskem okolju začel govoriti o spolnosti!

Šele zadnja leta pa začenjamo globlje vstopati v ta njegova besedila, ki nosijo v sebi izjemno bogastvo, saj nam kažejo na to, kdo pravzaprav smo, kako smo ustvarjeni kot moški in ženske, kakšen je bil naš izvorni načrt in kaj pomeni, da sva kot moški in ženska ustvarjena po Božji podobi.

Tej tematiki je posvetil kar 129 katehez oziroma sredinih avdienc med 5. septembrom 1979 in 28. novembrom 1984. Njegova misel temelji na prepričanju, da človekovo telo izraža duhovno resničnost: človek je ustvarjen za ljubezen in za podarjanje samega sebe. To se po njegovem kaže tako v zakonski ljubezni kot v evharistiji.

Zakaj plesniv kruh, če imam lahko potico?

V evharistiji Kristus popolnoma podari samega sebe človeku: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Po Janezu Pavlu II. pa naj bi tudi zakonska ljubezen postala iskreno in popolno medsebojno podarjanje moža in žene. 

Zakonska spolnost naj bi izražala zvestobo, odprtost življenju, ljubezen in trajno zavezo. Če teh resničnosti ni, telo po njegovem »govori neresnico«. Spolnost brez ljubezni, odgovornosti in zaveze namreč po njegovih besedah človeka reducira na predmet užitka. 

Zato je pogosto poudarjal, da človek najde samega sebe skozi iskren dar drugemu.

Pravzaprav ob prebiranju njegovih misli lahko začutimo tisto najgloblje hrepenenje, ki je globoko v našem srcu in katerega mogoče včasih prekrivamo z mnogimi drugimi stvarmi; hrepenenje, ki ga ne more zadovoljiti noben človek, ampak le Bog.

Takrat, ko to hrepenenje jasno privre na dan, se vprašaš, zakaj bi jedel plesniv kruh, če lahko imaš potico?

Ne predavanje ali koncert, ampak doživetje

To je le nekaj skopih poudarkov iz te dragocene skrinje teologije telesa, ki jo bomo lahko malo od blizu začutili ob obisku Christopherja Westa v Sloveniji v začetku junija. Gre za avtorja, ki je na svetovni ravni najbolj razložil in razvil teologijo telesa Janeza Pavla II. Pomenljiv je že naslov dogodka: Izvir.

Kot sam pravi, nas Jezus vedno znova vabi, naj pridemo in se pri njem odžejamo. Gre za večer, ki bo nagovarjal vse, ki iščejo, hrepenijo in se ne zadovoljijo s povprečnim. To ne bo predavanje ali koncert, ampak doživetje: večer, kjer se prepletajo glasba, zgodba in evharistična navzočnost ter v človeku prebudijo nekaj globokega.