Spominska slovesnost Ker smo ljudje, Trg republike | (foto: Jože Bartolj)
Teater absurda
Komentarji dr. Helena Jaklitsch
Preteklo soboto zvečer smo se s pietetno slovesnostjo spomnili vseh žrtev komunističnega nasilja. Množica ljudi se je zbrala v Ljubljani, na Trgu republike, ter se tudi s prižganimi svečkami poklonila vsem umorjenim. Toda, če so bile svečke za prisotne znamenje upanja, da bodo mrtvi končno našli zadnji počitek v posvečeni zemlji in da jim bo vrnjeno dobro ime, pa so prav te iste svečke nekoga tako zelo razdražile, da se je v naslednjih dneh znašel nad njimi ter jih razmetal po trgu. Kakšna zmeda in stiska mora biti v človeku, da je sposoben takega dejanja. Toda to dejanje zelo slikovito odraža tudi stanje duha v naši domovini, ki je nadvse izključevalno in nestrpno do tistih, ki mislijo drugače. Da je tako je ob vandalizmu nad svečkami pokazal predsednik sveta javne televizije, ki je bil zaprošen za komentar. Njegova izjava je bila nespoštljiva, sramotna – da ne pozna tega dogodka; da naj udeleženci skrbneje izbirajo, kje prižigajo svečke, da ne bodo s krajem prižiga netili prepirov. Si predstavljate ogorčenje osrednjih medijev, levih politikov in aktivistov, če bi kaj takega izjavil ob paradi ponosa? Da naj premislijo, kjer bodo razvili mavrično zastavo, da ne bodo netili prepirov? Vsi bi šli v zrak in zahtevali njegovo glavo. Toda ker je bila njegova izjava namenjena ljudem, ki prihajajo iz pomladnega pola, izjava med prej naštetimi ni naletela na noben zgražajoč odziv.
Da res živimo v teatru absurda, je očitno še posebej v teh dneh, ko nastaja nova vlada. Dokler je odhajajoči predsednik vlade mislil, da bo on sestavil novo vlado, so bile volitve zanj in njegovo falango legitimne in zakonite. Ob opozorilih stranke SDS o nepravilnostih na volitvah je stranka Roberta Goloba zapisala, da gre »za učbeniški primer delovanja populistične desnice, kot jih poznamo iz tujine in ki služijo izključno samo opravičevanju lastnega volilnega poraza« ter dodala, da »načrtno spodkopavajo stabilnost države«. Toda po dveh mesecih, ko so skupaj s strici iz ozadja ugotovil, da je ta načrt spodletel in da tudi ponudba za izbiro tehničnega mandatarja ne bo uspešna, se je čez noč vse spremenilo. Da bi nekdo drug vodil državo, je zanj in levico nepredstavljivo. Če nismo mi na oblasti, ni demokracije, razglašajo skupaj z aktivistično mobiliziranimi in s državnim denarjem bogato podprtimi nevladniki ter sindikati. Z vsemi, ki so štiri leta ob vseh nedopustnih in izključevalnih manevrih odhajajoče vlade molčali, čeprav so spodkopavali pravno državo in demokratične standarde. Naenkrat letijo iz ust predsednika obtožbe o veleizdaji, o nezakonitosti in nelegitimnosti volitev. Tuje države, da naj bi vplivale na volitve v Sloveniji. Da je afera s prisluhi dejansko najbolj škodovala prav največji pomladni stranki, to ga ne zanima. Še manj ga skrbi za demokratično in pravno državo zaskrbljujoča vsebina prisluhov. Skupaj z ostalimi koalicijskimi strankami molči o tem, zakaj po tem, ko so glasovali proti pridružitvi k tožbi proti Izraelu, ni bil več objavljen noben prisluh – čeprav so bili napovedani. Kako prav je imel Milovan Đilas, eden ključnih članov povojne jugoslovanske vlade, ko je zapisal: »Komunizem mora biti totalitaren, izključujoč in izoliran ravno zato, ker je oblast najvišja sestavina komunizma« 1. To totalitarnost, izključevanje in izoliranost od ljudi, ki mislijo drugače kot oni, smo spremljali zadnja štiri leta. Morda bo kdo sedaj vzdihnil »ali lahko že nehamo s komunizmom«. Seveda lahko, toda to ne bo spremenilo dejstva, da duh, ki ga komunizem nosi v sebi, ostaja krepko zapisan v DNK njihovih ponosnih naslednikov.
Da res živimo v teatru absurda, je očitno še posebej v teh dneh, ko nastaja nova vlada. Dokler je odhajajoči predsednik vlade mislil, da bo on sestavil novo vlado, so bile volitve zanj in njegovo falango legitimne in zakonite.
Sedaj, ko bi bilo treba priznati poraz in sprejeti osnovno demokratično vodilo, da se oblast v demokratični in pluralni družbi menja, da je to nekaj najbolj normalnega in zdravega za državo in družbo, se torej soočamo z nepredstavljivim besom, ki ga zmore samo nekdo, ki ne ve, kaj pomenijo ti pojmi. Če bi imeli zdravo državo, bi nas taki ekscesi ne skrbeli. Zamahnili bi z roko rekoč »saj odhajajo, bo že«. Toda naša država ni zdrava. Na vseh ravneh in pri vseh državnih institucijah, ki bi morale biti varuh prava, reda in demokratičnosti, opažamo, da so v zadnjih letih postale še bolj svetovnonazorsko¸monolitne. Tu ne mislim samo osrednjih medijev, z javno televizijo na čelu. To je bilo že ničkolikokrat povedano. Tu mislim na predsednico države, ki ni želela predlagati kandidata z desno sredinske politične sredine, ki je očitno izbral zadosti glasov za sestavo vlade, temveč je to razglasila za »politično situacijo«. Kakšno politično situacijo?! Njen odziv kaže, da ima očitno težave z razumevanjem večstrankarske demokracije.
Toda naša država ni zdrava. Na vseh ravneh in pri vseh državnih institucijah, ki bi morale biti varuh prava, reda in demokratičnosti, opažamo, da so v zadnjih letih postale še bolj svetovnonazorsko¸monolitne. Tu ne mislim samo osrednjih medijev, z javno televizijo na čelu. To je bilo že ničkolikokrat povedano.
Toda še bolj zaskrbljujoča je izguba občutka, da bo vsaj ustavno sodišče branilo ustavo, v kateri piše, da ima oblast ljudstvo. Tik pred iztekom roka za vložitev presoje o zakonitosti volitev je predsednik ustavnega sodišča javnosti sporočal, da smo v Sloveniji imeli poskus vplivanja. Minuto kasneje so levi aktivisti vložili pobudo. Kakšno naključje! Kako naj torej zaupamo, da bo ustavno sodišče, ki je prvič v zgodovini slovenske države svetovnonazorsko praktično popolnoma levo obarvano, resnično presojalo po pravnih in ustavnih normah in ne po »ideoloških, dnevno-političnih preferencah, ki je lojalno eni politični opciji«, kot je opozoril nekdanji ustavni sodnik?
Kaj nam torej ostane? Če ne drugega, zagotovo vztrajanje pri demokratičnih vrednotah, vrednotah slovenske pomladi. Ker za to so umirali tudi slovenski mučenci, ki smo se jih spomnili pretekli teden. Ker smo ljudje.
1 Milovan Đilas, Novi razred, str. 205.



