Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja: Utrinek iz slovesnosti 16.05.2023 | (foto: ARO)
Pot iz barbarstva
Komentar tedna Lenart Rihar
Ko je ta teden znova na poslanskih mizah zakonodaja, ki zadeva genocid in totalitarizem, se sprašujemo, če bo tokratna epizoda v slovensko javnost prinesla kaj novega. Zaenkrat ne kaže, vsaj ne na strani nasprotnikov, ki v svojem kajnovskem atavizmu ostajajo brez vsake inventivnosti. Že desetletja vedno znova poslušamo nedomiselne floskule o političnem izkoriščanju žrtev, o revizionizmu, provokacijah, o nepotrebnih delitvah in podobno.
Kaj tako hudega pa prinaša zakon, da so potrebni tako strupeni okopi? Strašne reči …
Na primer:
- da se po človeško k počitku položi mrtve, ki še malo, pa bodo že skoraj sto let nepokopani,
- da se jim prostor, ker so od vsepovsod, najde na pokopališču v prestolnici,
- da se za prihodnost omogoči osnovo za ugotavljanje, koga smo sploh pokopali,
- da se izda mrliške liste, za kar postopek običajno traja 2 do 5 dni, ne pa 80 let in
- da se vrne odstranjen dan spomina za te in vse druge žrtve povojnega režima.
Ta mukotrpna zakonodajna bitka sploh ne bi smela biti državnozborska materija – saj gre za zares bazičen minimum. Gre za tisti predpogoj, od katerega se, če je izpolnjen, šele vije pot iz divjine in razkroja. Do takrat si ne delajmo utvar, kje smo in kakšni so ljudje, ki tem osnovam človečnosti nasprotujejo. Z mimikrijo nadaljujejo nasilje, s katerim so njihovi predniki že med okupacijo žrtvovali narodovo preživetje za prevzem oblasti.
Bolj nadrobno se s sprotnostmi ne bomo ukvarjali. Morda bo bolj smiselno, da skupaj ponovimo osnovne poteze zgodovinskega dogajanja, saj je povsem očitno, kako se z žrtvami žonglira bodisi s predsodki bodisi s floskulami vsiljenih mitov.
Prva vaška straža in kasnejše domobranstvo nista bili „kolaborantski formaciji“, temveč samoobramba, ki je nastala šele po tem, ko je partija sistematično pomorila več kot tisoč civilistov: duhovnikov, delavcev, kmetov in študentov. „Več kot tisočkrat smo nastavili desno lice, preden smo reagirali,“ pravi dr. Marko Kremžar.
Repatriacija slovenske narodne vojske maja 1945 iz Vetrinja je bila skrajno problematična odločitev zavezniških sil, saj jim stalinistične metode zagotovo niso bile neznanka. Poboji, ki so sledili, niso bili le maščevanje, temveč logično nadaljevanje načrta, da se potencialno opozicijo iztrebi. Žrtve so bile sistematično označevane za izdajalce, normalen spomin nanje pa prepovedan, da bi se prikrila resnična narava dogajanja.
Dodatna stranpot oziroma izgubljena priložnost je tudi v tem, da Cerkev ni prepoznala in posvojila slovenskih mučencev, svojih lastnih mučencev! Njihova milostna navzočnost v vsakdanjem življenju bi nas vzgajala, opogumljala, nam krepila narodno in katoliško samozavest, vlivala voljo do življenja in nas navsezadnje ohranjala tudi na varni strani politične pameti.
Trdno verjamem, da naši mučenci in njihova žrtev kljub našemu klavrnemu odnosu do njih ostajajo vir duhovne moči. Slovenija se, kot vidimo, nikakor ne more otresti tistega dela politike, ki nas vleče v nazadovanje in poglablja razdor. Tudi po zadnjih volitvah je tako. Prosímo torej slovenske mučence, da bi se naša domovina obrnila k soncu, k pomladi, k življenju in sožitju. Z njihovo pomočjo bi bil lahko že zakon o pokopu in spominu začetek poti v to smer.
