Meje, zgled in pogovor – trojni ključ do varnejše rabe interneta med mladimi

Pogovor o 25. 02. 2026, 18:33 Petra Stopar

V februarju, ki je tudi mesec varne rabe interneta, smo eno od oddaj Pogovor o namenili vplivu družbenih omrežij in umetne inteligence na mlade. Gostje so podprli predlog o uvedbi zakonske omejitve družbenih omrežij za mlade. Menijo, da gre za pomemben civilizacijski korak. K sprejetju tega ukrepa se namreč po zgledu Avstralije nagiba vse več evropskih držav, vključno s Slovenijo.

Antropolog prof. dr. Dan Podjed, direktor Inštituta Integrum in profesor informatike na gimnaziji Benjamin Tomažič ter mag. psihologije Manca Kok iz Centra Logout so poudarili, da spletne platforme, kot so Tik Tok, Instragram, Snapchat, You Tube in Facebook ipd., niso nevtralna orodja, temveč s pomočjo algoritmov pritegujejo in izkoriščajo pozornost uporabnikov za dobiček. Opozorili so na kritične posledice prekomerne rabe tehnologije, kot so duševne stiske, spletno nasilje in »kognitivni« dolg. Rešitev vidijo v aktivnem omejevanju dostopa, vzpostavitvi varnega okolja za pogovor ter v spodbujanju pristnega druženja v živo. Ob tem je po mnenju sogovornikov odgovornost odraslih, da z lastnim zgledom in sistemskimi ukrepi zaščitijo razvoj novih generacij.

Globalni socialni eksperiment

Dr. Podjed je med drugim poudaril, da je šlo človeštvo v zadnjih dvajsetih letih skozi globalni socialni eksperiment, ki je zaradi prekomerne uporabe zasvajajočih omrežij med mladimi povzročil porast tesnobnosti, depresije in celo samomorilnosti. Spletna družbena omrežja so postala nekakšna »digitalna greznica«, podatki uporabnikov pa zlato in nafta 21. stoletja. Kar je pri tem najbolj bizarno, ugotavlja Podjed, je to, da odrasli sami plačujemo za sledilne naprave in otroke spreminjamo v prisilne delavce za ustvarjanje podatkov, medtem ko nas »družabna« omrežja v resnici delajo »manj družabne, pametni telefoni pa ne nujno bolj pametne«. Namesto slepega optimizma ali pesimizma Podjed zagovarja »aktivni realizem«, kjer starši tehnologijo omejujejo v dogovoru z otroki in se zgledujejo po samih razvijalcih tehnologij, ki svojim otrokom močno omejujejo dostop do zaslonov, da bi jim ohranili pristen svet igranja in druženja v živo. Glavno je, da sami pri sebi potegnemo »neko mejo, kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj je tisto, kar je dobro za nas in naše potomce in kaj jim škodi«.

Umetna inteligenca in »kognitivni dolg«

Pri razpravi o generativni umetni inteligenci, na kateri slonijo spletni klepetalniki – primera sta denimo ChatGPT in Grok – je Podjed postregel z zaskrbljujočimi podatki lanskoletne raziskave o vplivu ChatGPT na možgane, ki so jo v ZDA opravili strokovnjaki MIT Media Lab na čelu z avtorico Nataliyo Kosmyna. (Naslov članka je ’Your Brain on ChatGPT’.) Kaj je raziskava pokazala? »Če uporabljamo zgolj klepetalnike za vse reševanje vsakršnih problemov, od recimo tega, kako govoriti z osebo, ki vam je všeč, do tega, kako rešiti domačo nalogo, pač nehamo misliti sami. To je problem. In na to je opozorila tudi raziskava, ki so jo izdali Kosmyna in sodelavci junija lanskega leta, predčasno, ker je bila toliko pomembna, da so želeli objaviti te rezultate še pred recenzijo. Na 54 ljudeh so opravili eksperiment in jih razdelili v tri skupine. Prvi so pisali eseje na pamet, drugi z Googlom, tretji s ChatGPT-jem. In potem so z elektroencefalogramom primerjali, kaj se jim je dogajalo v glavi ta čas, merili so njihove možganske valove in ugotovili, da v prvi skupini so možgani seveda delali na polno, v drugi malce manj, v tretji skoraj nič. Zakaj? Ker dejansko so samo napisali nek ukaz, orodje je izpisalo esej in to ni bilo njihovo delo. Potem so jih vprašali čez en teden, kako se ob tem besedilu počutijo in so čutili nek čuden gnus do lastnega izdelka, ki si ga sploh niso zapomnili. Pravzaprav niso vedeli ničesar, kaj so s tem orodjem napisali in kaj se ustvarja na ta način. Pa ne govorim spet samo o mladih. Na splošno v družbi je nekaj, čemur pravijo kognitivni dolg. V bistvu na hitro dobimo nekaj, kar poteši našo željo, potrebo. Bodisi je to nasvet, kako opraviti nek razgovor za službo, bodisi nek esej, ampak dolgoročno pa nismo bolj pametni, in mislim, da se moramo v prihodnosti, v bolj digitalizirani prihodnosti, še vedno zavedati vrednosti človeške pameti in tudi tega, da človek ni zgolj inteligentno bitje, ampak smo še marsikaj več. Mi smo zdaj kar ves svet ’zreducirali’ samo na to besedo ’umetna inteligenca’, smo pa sočutna bitja, bitja, ki so vredna zaupanja, ki spoštujejo drug drugega, in o tem se je treba učiti. Naučiti se je treba biti človek in to se učimo od rojstva do smrti in tega nas ne bo naučila umetna inteligenca.«

Če uporabljamo zgolj klepetalnike za vse reševanje vsakršnih problemov, od recimo tega, kako govoriti z osebo, ki vam je všeč, do tega, kako rešiti domačo nalogo, pač nehamo misliti sami. To je problem.

Mladi in spletno nasilje: Premalo varnih opornih točk

Psihologinja mag. Kok je povedala, da smo mlade na spletu pustili na cedilu, zato močno pozdravlja zakonske omejitve uporabe družbenih omrežij, saj bodo tudi podpora staršem in učiteljem pri postavljanju meja. Izkušnje dela z mladimi po njenem kažejo izjemno zaskrbljujoč trend, da so mladi nekako spletno nasilje in izpostavljenost tveganim vsebinam vzeli v zakup v zameno za uporabo spleta in se pasti niti ne zadevajo dobro. V praksi opaža, da prekomerna uporaba, na primer neskončno gledanje kratkih videoposnetkov, mladim sploh ne prinaša več užitka, temveč vodi v še več dolgčasa in pomanjkanje samostojnosti.

V resnici ima žrtev spletnega nasilja tako malo virov za oporo, vsaj po mojih izkušnjah, da kdorkoli, ki se mu oseba zaupa o tem, da je bila žrtev spletnega nasilja, ima neko dolžnost reagirati.

Posebej izpostavlja stisko žrtev spletnega nasilja, ki se staršem pogosto bojijo zaupati. V Logoutu imajo med drugim poseben program, namenjen svetovanju žrtvam. »To je tudi neomejen program, se pravi, mi smo njim na voljo za podporo, dokler jo potrebujejo. In to je najmanj izkoriščen program pri nas, ker tudi, ko se pogovarjam z razredi, pa gremo v kakšno situacijo, kako bi se odzvali starši, kako bi se odzvali šolski delavci, so mešani odzivi, vendar mladi vse prevečkrat povejo, da bi starši najprej obsojali, šli v paniko in stisko, v kateri se mora nato otrok postaviti v vlogo nekoga, ki je sam mogoče nekaj zagrešil. V resnici nihče ne da dovolj prostora otroku, da je v tej vlogi žrtve in to je v bistvu največja napaka, kjer otroku pravzaprav ne damo možnosti, da se nam bo naslednjič izpovedal. Pa tudi recimo šole se želijo tega velikokrat otepati, recimo, da se to (primer spletnega nasilja, op. a.) ni zgodilo v šoli, pa potem tukaj mi ne nosimo odgovornosti, ampak v resnici ima žrtev spletnega nasilja tako malo virov za oporo, vsaj po mojih izkušnjah, da kdorkoli, ki se mu oseba zaupa o tem, da je bila žrtev spletnega nasilja, ima neko dolžnost reagirati. Nas lahko vedno pokliče, kdorkoli se s tem sooča, tudi če mu je nekdo povedal za to. Mi bi si želeli veliko več pogovarjanja v tej smeri,« je pojasnila.

Ekonomija pozornosti in nevarnosti digitalnih zlorab

Direktor in soustanovitelj Inštituta Integrum prof. Benjamin Tomažič je dejal, da družbena omrežja niso nevtralna orodja, temveč so aktivno načrtovana tako, da od uporabnikov v okviru ekonomije pozornosti zahtevajo njihov čas in vedenjske podatke. Spletne platforme vsebujejo na primer zasvajajoče elemente, kot sta neskončno drsenje od posnetka do posnetka ali pa nabiranje ’všečkov’ ali ’ogenjčkov’, otroci pa so tudi že v zgodnjih starostih izpostavljeni podobam in posnetkom, ki popačijo njihovo dojemanje telesnosti in odnosov. Posebej je omenil Snapchat kot tvegano okolje za spolne zlorabe.

Strinjal se je s sogovornikoma, da je treba ustaviti »socialno eksperimentiranje«, sploh na otrocih in mladih, glede na to, da vemo, kaj prinašajo zadnja problematična odkritja. Med njimi je omenil modele umetne inteligence, ki ustvarjajo globoke ponaredke fotografij ali videoposnetkov, »ki slačijo človeka – koliko milijonov fotografij je že bilo ustvarjenih in koliko je bilo tukaj tudi ranjenih oseb – se mi zdi, da dosti hitro pademo v uporabo nečesa, za kar ne vemo prav točno, ali je v redu ali ne. Morali bi malo uporabiti zdravi razum in glede na izkušnje iti v eno smer preverjanja, predvsem pa pogovora«.

Se mi zdi, da dosti hitro pademo v uporabo nečesa, za kar ne vemo prav točno, ali je v redu ali ne.

Zgled odraslih in pogovor

Tomažič, ki sicer prav tako podpira iskanje sistemskih rešitev države za varnejše okolje, opozarja, da nobena tehnična rešitev ni popolna. Ob tem meni, da tehnologija lahko služi tudi kot »kolo za možgane«, če spodbuja rast in pristno povezovanje, namesto da človeka osami. Namesto zgolj strogih prepovedi tako tudi Tomažič zagovarja omejevanje spleta v dogovoru in ustvarjanje varnih prostorov za pogovor, kjer so starši otrokom zgled s svojo lastno zmerno uporabo naprav. Mladi namreč omejitve vidijo kot nesmiselne in dvolične, če starša zvečer na kavču oba uporabljata svoja telefona, otroku pa to prepovesta.