Bojka Bojana Čebulj: Vedno je vredno iti naprej

Via positiva 22. 01. 2026, 07:50 Nataša Ličen

V knjigi Plesala je z mano je Bojka, svetovljanka iz Radovljice, opisala del svoje raznolike poti skozi leta življenja. Tudi družinsko prijateljstvo z ikono v glasbenem svetu, ki je ravno v teh dneh sporočila, da končuje pevsko kariero in bo še zadnjič stopila na oder ter zapela za občinstvo. Bojka je opisala svoje poslovne zgodbe, vpetost v lokalno okolje in zanjo značilno sposobnost povezovanja - znala je navdušiti ljudi za različne projekte. V knjigi opiše tudi ozadje ustanovitve svoje turistične agencije, potovanja, ter dogodek izpred šestnajst let, ki ji je svet obrnil na glavo. Srčna, razgledana, pogumna dama, ki nam je lahko zgled v marsičem. 

Bojka je bila zelo športnega duha, ljubiteljsko se je od mladih let naprej preizkusila v smučanju, plesu, drsanju, jahanju, v hribe je rada hodila, tudi fotografirala, slikala in potovala. Toliko ciljev, idej in želja je imela, zato se je marsičesa tudi polotila.

Radovednost in močna podpora širše družine

Vzornik ji je bil med prvimi oče, svoje čase profesionalni hokejist jeseniške ekipe, pozneje mednarodni sodnik, ki je bil kot odličen drsalec Bojkin prvi učitelj drsanja. Bojka se je vključevala v različne klube, poleg drsanja je trenirala tenis, tudi smučanje, povsod so jo spodbujali, da ima prihodnost, je prave postave, a sama pove, da verjetno v mladosti ni imela dovolj vztrajnosti. Res se je ukvarjala s širokim spektrom športa, in z vsemi z veseljem, tudi zato ker pri športu najdemo družbo, prijatelje. Kot pove sama, pa ni imela, kar športnik potrebuje, dovolj volje, energije in vztrajnosti. Tudi mama, žal pokojna, jo je vedno spodbujala, naj gre v svet, med ljudi, da bo doživela in videla kaj novega.

"Tudi širša družina je bila moj motiv širokega udejstvovanja. Kaj je uspelo, bilo dobro narejeno, spet drugo pa ne. Le malo stvari sem delala samo zase, vedno sem poiskala, našla ali dobila kaj od drugod in potem v to povabila k sodelovanju še druge, da smo skupaj nadaljevali in naredili kar sem si zamislila. Obdobje mladosti iz osnovnošolskih let imam v zelo lepem spominu, veliko mi je dalo. Gimnazijska leta pa niso bila prijetna. V šolskih letih smo v naši domači sobi postavili oder, razprostrli zavese in se šli gledališče, recimo. Potem se spomnim začetkov aerobnih vaj, ko sem v starem delu mesta najela dvorano in dve leti vodila telovadbo za ženske. Vedno sem bila tudi in sem še vedno ljubiteljica filma. Ker nisem imela poguma za sprejemne izpite na Akademiji sem se začela s filmom ukvarjati amatersko, pisala sem kritike in s prijatelji začela v domačem okolju razvijati filmsko sceno. Imeli smo celo festival izbranih filmov. Odziv je bil dober in to je bila spodbuda, da smo se vedno spomnili in naredili kaj novega."

Imela sem bolj butični turizem. Prvi v Sloveniji smo v agenciji začeli tudi s kulturo kolesarjenja. Želja je bila, kolo za vsakega in da s kolesom odkrivamo deželo. To, kar je danes tako popularno. Vsakič, ko sem prišla v kakšno mesto v tujini, sem se usedla in opazovala življenje ljudi ter dogajanje. Tako najbolj spoznaš okolje, kjer si in ugotoviš, da se moramo mi prilagoditi, če želimo sploh karkoli spoznati ali videti kaj več, kar že vemo.

"V letih pred osamosvojitvijo sem delala pri letalski službi na Brniku, bila del takrat odlične ekipe. Ko sem zaradi okoliščin ostala brez službe, sem se spomnila videoteke. Dobila sem prostor v kletnih prostorih stare radovljiške knjižnice. Ko sem uspela dobiti drugo službo, sem s tem prenehala in kmalu začela razmišljati o svoji turistični agenciji. Zanimanje za širni svet, za ljudi, kulture in običaje, se je začelo sicer že v času moje mladosti. Bila sem turistična vodnica v eni od prvih velikih evropskih agencij. Imela sem čut za ljudi in jezike, pridobila ob delu široka poznanstva, kar mi je odpiralo pot. Svet je bil takrat še prvinski, brez množičnega turizma. Ko gledam takratne diapozitive, je bilo to res zelo drugače in nepozabno."

Nekaj sveta sem videla, še več bi ga lahko. Žal mi je za vsako izgubljeno priložnost, predvsem kar zadeva potovanja, spoznavanje lepih dežel in trenutkov. Našla sem nek zapis z razlago, ko sem se pripravljala na potopis, ki smo jih imeli nekaj po poteh in doživetjih. Kar sem takrat napisala, nisem mogla verjeti, kako dobro je napisano. Morda pa kdaj res strnem svoja doživetja. Že od nekdaj imam rada slovensko besedo. Veliko sem brala, tudi v angleškem jeziku.

"Radolčanka" sem bila včasih bolj kot sem zdaj. To so bili drugačni časi, manj je bilo komunikacije preko tehnologij, zato smo se bolj družili in bili več skupaj. Včasih morda še preveč. Veliko sem se tudi angažirala in se udeleževala različnih dogodkov. Vsekakor je važno, da smo gradniki svojega okolja. Da poznamo ljudi in oni nas. Od nekdaj sem se sicer rada vračala v London. Rada sem imela to mesto starih stavb, kulture. Slednje sem se res naužila. Muzikali, koncerti, operne predstave. London je danes drugačen, visoke stolpnice so ujete v kuliso mesta, kar mi ni všeč. Če bi me še nekaj let nazaj vprašali, kje bi živela, bi izbrala to mesto, a danes bi se verjetno odločila za manjše obmorsko mestece, kje točna, ne znam povedati."

Prijateljstvo s Terezo si štejem v čast. Leta 1972 sem se prvič srečala z njo, na neformalnem, sproščenem in prijetnem prijateljskem druženje, ki smo ga potem vsa dolga leta, enkrat bolj drugič manj intenzivno, negovalni. Ima neverjetno življenjsko energijo. To je tisto, kar je pri njej, poleg glasu in njenih tekstov seveda, najbolj navdušujoče.

"Po izdaji knjige se trenutno počutim prazno, v smislu, da sem nekaj dala od sebe in doživeto prelila na papir. Knjiga ni bila odločitev kot na primer, zdaj bom pa napisala knjigo in jo začela pisati. Po približno petih letih od operacije, ko se je stanje toliko izboljšalo, da sem začela lahko spet povezovati, razmišljati in postala nekdo, se sprejela tako kot sem bila, začela stvari, ki sem se jih spomnila, zapisovati. To sem delala v intervalih, knjiga se je pisala več let. Najtežje je sprejeti, kar se nam je zgodilo. Na osnovi pisanja o bolezni, mojih spominih na zdravljenja so se pojavljali utrinki o mojem življenju prej. O lepih stvareh. Morda je bila to terapija, ali pa ne. S knjigo sem sporočila sebi in tudi drugim, da je vredno iti naprej, biti vztrajen. Vidite, tu se pa pojavi vztrajnost, ki je v mladosti nisem imela, na starejša leta pa jo imam. A sama ne bi zmogla, zmoremo vedno le s podporo. Ob nekom, ki nas motivira, nas priganja in nam je v zgled, ki je z nami ne samo dober, skrben, ampak tudi vesel. Ta nekdo nas postavi na realna tla, in je potem lažje. Sama skozi vse ne bi zmogla, bi prej obupala. Na koncu vedno ostanemo sami, odgovorni za svoje življenje. Če zmoremo biti neodvisni, vsaj deloma od drugih, je to veliko vredno."