Marko Juhant | (foto: NL)
Marko Juhant: Potopljena mladost
Naš gost Nataša Ličen
V radijskih oddajah smo z Markom Juhantom sodelovali skoraj dvanajst let. V pogovorih je večinoma odgovarjal na vprašanja, izzive medsebojnih odnosov, poslušalkam in poslušalcem, le redko pa je spregovoril o sebi.
Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki, v obliki predavanj in s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja, prenaša na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke. Je konkreten in praktičen. Tako v življenju kot pogovoru. Poleg vodstvenih vlog je vodil delavnice, tabore, med prvimi snemal tudi zgoščenke z vzgojnimi rešitvami ter druge digitalne vsebine. Predaval je v vrtcih, na šolah, Centrih za socialno delo, društvih, združenjih, po župnijah, v podjetjih, na ministrstvih in seveda redno v medijih, na radiih in televiziji. Samo na temo otrokovih dolžnosti je v šestih letih opravil čez tisoč tristo predavanj. Poleg vzgojnih tematik je veliko predaval tudi o uspešnem komuniciranju in vodenju.
Vse preveč se danes mudi in vse preveč se pogovarja, namesto da bi se gradili odnosi. Odnosi se ne gradijo s pogovorom.
»V šali rečem, da so mojo mladost potopili. Savo so zajezili. Tam, kjer smo otroci preživljali ure in ure, je zdaj jezero. V primarni družini smo se kar nekaj časa selili, za zadnjo se bil kriv jaz - otrok astmatik, zato smo se iz ljubljanskih Most selili na Gorenjsko, dobesedno na boljši zrak. Kot zadnji od treh otrok v družini, sem bil vedno nekako napoti. V prostem času nisem imel vrstnikov in sem se moral ukvarjati z mlajšimi. Zgodaj sem ugotovil, če nisem previden z njimi, me njihovi starši kar odženejo in tako sem spet ostal sam. Marsikaj smo seveda ušpičili, a če je šlo kaj narobe, sem kot najstarejši pogosto prevzemal odgovornost. V srednji šoli sem se srečal z domskim vzgojiteljem, kjer je bivalo nekaj sošolcev, in trčil ob najbolj nemogočega, ki je imel skoraj nemogoči red. Prav s tem namenom sem se zato pozneje vpisal na Pedagoško fakulteto, da bom vzgojitelj v Dijaškem domu.«
Vsakih deset let sem sistematično spreminjal svojo poklicno pot, tudi pozneje, ko sem imel svoje podjetje.
Marko Juhant ima štiriinštirideset let poklicnih izkušenj. Prvih deset let je bil v kranjskem Dijaškem domu najprej vzgojitelj, potem vodja enote in nazadnje pomočnik ravnatelja. Drugih deset je bil v ljubljanskem Mladinskem domu Malči Beličeve vzgojitelj in potem ravnatelj.
Odločitev za samostojno pedagoško delo
»Eno od hujših občutij na samostojni poklicni poti je, da nisem imel ob sebi ekipe, da si za vse sam. Nikogar ni, ki bi rekel, kaj pa to ali ono?, ko sem sam kaj ugotovil, je bilo lahko že prepozno. Veliko sem predaval že v svojih ravnateljskih letih. Takratnemu ministru sem predlagal, da bi združeval to delo in obenem občasno kje brezplačno predaval. A s takratnim ministrom nisva govorila istega jezika. Sistem je bil zame preveč rigiden. Navzdol sem bil pozoren, navzgor pa sem od pristojnih nemilostno zahteval, da se naredi, kar je treba.«
»Pri svojem poslovnem delu sem srečeval mnogo ljudi, tudi strokovnjakov, in z nekaterimi sem pozneje sodeloval. V soavtorstvu s posameznimi napisal nekaj priročnikov za vzgojo, vseh skupaj pa jih je izšlo sedemnajst. Uresničila se mi je tudi dolgoletna želja po izdajanju svojega časopisa o vzgoji, ki smo ga naslovili »Po pameti« in ga je urejal Danijel Vončina, ki je imel s tem izkušnje. To je bila posebna zgodba. V štiri tisoč izvodih je izhajal. Toda ena od mojih napak pri časopisu je bila, da se zaradi velikega števila predavanj, ki sem jih imel takrat obljubljena po vsej Sloveniji, nisem zmogel toliko posvečati člankom.«
Botrstvo
»Sredi devetdesetih, ko smo bili kar uspešni, bil sem v svojem drugem mandatu, pravi sodelavec Marko Kobentar: »Vsega jih bomo naučili, le ravnanja z denarjem ne. Če hočemo, da znajo delati z metlo, jim jo moramo dati v roke, podobno je z denarjem, tega pa ne bomo imeli nikoli dovolj.« Ker je v meni upornik, sem šel tudi do Zveze prijateljev mladine, vprašal na Zavodu za slepe, druge ravnatelje, Centre za socialno delo in tako naprej. Ugotovil, da bo treba »privat. Do takrat botra ali botrstva v civilnem pomenu ni bilo. Zadevo premlevam in se pogovorim tako z Biserko Medenovo kot Jasno Tepina in rečeta, to bi šlo. Leta 1994, 1995 sta tako pripeljali prve botre. Botri so bili različni ljudje, ne samo uspešni, eno leto so bili botri celo otroci osnovne šole, ki so zbrali sredstva v pomoč za svoje sovrstnike. Izjemno.«
Zdaj v pokoju sem si privoščil umetniško mentorico in iz akrila presedlal na olja. Če bo vse prav, bo jeseni razstava.
Vzgoja
»Ključno je, da ne gremo s pogovorom, ampak z aktivnostjo. Telo mora biti aktivno, nekaj se mora dogajati. Treba je hoditi, delati, nekaj početi, kar ima za otroka smisel ali mu je v veselje. Skozi aktivnosti vzgajamo. Če je otrok zaposlen, ne more ves čas držati pokonci svoj obrambni zid.
Vas je pri delu kaj prizadelo?
»Ko delaš, imaš velike načrte, in lahko druge pustiš za seboj, stiki se lahko prekinejo, postanejo drugačni. Vsi ne vprašajo, kaj se je zgodilo ali niso pripravljeni izvedeti. Ne moreš urediti odnosov, tako kot so bili nekoč. Kot so pozitivno intenzivni so lahko tudi negativno. To se zgodi mimo nadzora, ker na vse ne moreš biti pozoren. To lahko prizadene, prekinjeni nekoč dobri odnosi.«
Družina
Ob številnih spisanih knjigah in priročnikih ima Marko v predalu še dva aduta. Ena od knjig opisuje zgodbo o težkih trenutkih, skozi katere so šli v družini in bi ob izdaji gotovo marsikomu vlila upanja. Vendar trenutno nič ne obljublja, pravi Marko, in doda, bomo videli, kako bo. »Nič več preveč ne planiram, ker če to začnem, se potem priganjam. Nuja, ki nastane odznotraj mi ni več ljuba. Nočem več delovati na takšen način. Če me bo »pičilo«, bom naredil.«
»Eni od najlepših trenutkov so še vedno, ko prideta hči in sin, pri nas se veliko objemamo, smo čuteči. Tega je veliko in dobro dene, prime bolj kot kakšna zdravila. Drobne geste, ki se redno dogajajo in vnesejo mir, da bo vse v redu. Veliko več je vredno, kot vsake toliko kakšen telefonski klic, kako si?«
