Beseda je zakon! | (foto: ARO)
»Ena takratka o pisanju velike začetnice ob praznikih«
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Zelo pogoste so zadrege in diskusije o pisanju velike začetnice pri praznikih, ljudje zelo radi pišejo tudi Jezikovni svetovalnici, ki jo urejajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Najobširnejši odgovor na to temo je bil že pred skoraj 10 leti, najdete ga na tej povezavi.
Pri tem je zanimivo, da je bilo vprašanje zastavljeno zaradi zadrege pri jezikovnem testu (verjetno na internetu ali v šoli), kjer je bilo pravilno le božič z malo in ne Božič z veliko, kar je takrat 53-letnega pisca slovenščine zmotilo. V šoli se je namreč učil, da moramo ločiti, ko novo leto pomeni celotno obdobje (V novem letu pričakujemo ...) in praznikom (Kje si praznoval Novo leto?).
V zaključku svojega vprašanja potem izpostavi:
»Sicer pa me poimenovanje praznika z malo začetnico moti tudi kot kristjana – mislim da si iz spoštovanja omenjeni praznik (in to bi moralo veljati tudi za druge pomembne verske prazniki) zasluži zapis z veliko začetnico. Zahteva pisanja praznika z malo začetnico, kot verskega dogodka in ne kot nekega občega praznika, po mojem mnenju nekako sodi v kontekst prizadevanj za zmanjševanje pomembnosti vloge katerekoli vere, kar se tako ali tako dogaja vse od 1945 dalje.«
K temu ideološkemu očitku se bomo še vrnili pri drugih pravilih.
Potemtakem bi v voščilu Srečno novo leto 2026 bilo tudi po tem razlikovanju gospoda, ki je zastavil vprašanje v Jezikovni svetovalnici, pravilno le pisanje z malo začetnico, saj želimo srečno novo leto vse leto 2026. Nekateri pa ravno v voščilih pišejo novo leto z veliko, torej Srečno Novo leto!
Sedaj bi poskusil narediti kar najbolj podobni, toda pomensko različni povedi, kjer je novo leto enkrat praznik, drugič pa pomeni celotno obdobje: Lepo se imej v novem letu 2026. proti Lepo se imej za novo leto.
Ali bi tukaj velika začetnica res tako zelo spremenila pomen in izboljšala (spo)razumevanje?
Po mojem mnenju ne.
Božič ali božič?
Podobno pomensko razlikovanje lahko naredim tudi pri božiču, in sicer: vesel Božič proti vesel božič. Če zapišem vesel Božič, to po sedanjem pravopisu pomeni, da je nekdo s priimkom Božič vesel. In to glede na sedanja pravila slovenskega pravopisa lahko razberem že samo iz te dvobesedne besedne zveze. Če zapišem božič z malo začetnico, torej vesel božič, mi bo že brez sobesedila to pomenilo praznik. S tega stališča je raba male začetnice pri prazniku celo jezikovnopomensko smiselna.
Pri Božiču in božiču imamo zaradi različnega naglaševanja sicer v govorjeni slovenščini jasno razlikovanje med besedama ne glede na zapis. Pri priimku Božič gre za nepremični naglasni tip, torej se naglasno mesto ne spreminja: Bôžič, Bôžiča ... z Bôžičem.
Pri prazniku pa gre za premični naglasni tip, in sicer: bôžič, božíča ... ob božíču
Načeloma se torej vsi prazniki pišejo z malo začetnico. Tako je že od Breznikovega pravopisa iz leta 1920 (str. 9). Poudariti moramo, da je Breznik torej dovoljeval pisanje z veliko v primeru dvoumnosti:
Še vedno aktualni Slovenski pravopis (2001) na str. 20, paragraf 150, pravi, da pišemo z malo začetnico »4. imena praznikov ali posebnih datumov, razen tistih, ki so izpeljana iz priimkov (Prešernov dan ipd.): prvi maj, dan slovenske državnosti, dan mrtvih, vsi sveti, božič, velika noč, binkošti, novo leto, svečnica, jurjevo, kres, šmaren, silvestrovo, jožefovo, pust, advent«.
Obstajajo izjeme?
Samo prazniki izpeljani iz priimkov so izjema, torej Marijino vnebovzetje, Silvestrov večer (toda: silvestrski večer), Prešernov dan idr.
Kot vidimo, so primeri tudi v tem novejšem pravopisu podobni kot pri Brezniku, z eno razliko pri praznikih, kot so slivestrovko, jožefovo. Z malo začetnico se po sedanjem pravopisu piše tudi jurjevo, silvestrovo, Breznik pa je pred približno 100 leti te praznike, godovna imena zapisal z veliko, npr. Urbanovo, Jurjevo, Gregorjevo, Telovo, prav tako je z veliko začetnico pisal tudi Šmaren.
Vse te primere je obravnaval kot samostalnike iz svojilnih pridevnikov, ki se pišejo z veliko (Breznik 1920, str. 8). Tudi Šmaren je pisal z veliko zato, ker je to pojmoval kot svojilni pridevnik (zgodovinskorazvojno, etimološko), torej Šmaren iz Šent-Marijin (»Svetomarijino«) (Breznik 1920, str. 8):
Ta obširnejši odgovor pri dokaj preprostem odgovoru o pisanju praznikov v slovenščini sem podal predvsem zaradi vzpostavljanja ideoloških povezav, ki so pri resnem jezikoslovnem delu zelo redka. Pri pisanju in usklajevanju pravopisnih pravil jih danes praktično ni, kar lahko potrdim tudi kot član pravopisne komisije za izdelavo novega Pravopisa 8.0, ki jo vodi Helena Dobrovoljc.
Kot piše Helena Dobrovoljc v odgovoru v Jezikovni svetovalnici, je praznike pisal »Škrabec (sicer redovnik) z malo (božič, o božiču, veliki petek, velika noč, svečnica), Levec pa z veliko začetnico (Božič, sv. Trije kralji, Svečnica, Velika noč, Jurjevo, Telovo, Duhovo; SP 1899: § 575).«
V Levčevem (1899) in Breznikovem (1920) času so bili to časi začetka kodifikacijskega procesa, ko se je pisna slovenščina kodifikacijsko še razvijala. Kljub vsemu so pravopisna pravila vsaj pri praznikih že dokaj ustaljena od Breznikovih časov, torej 20 let po Levčevem pravopisu.
Helena Dobrovoljc v odgovoru v Jezikovni svetovalnici leta 2016 še pravi:
»Tudi ob prenovi pravopisnih pravil, ki javnosti sicer še niso predstavljena, smo se odločili ohraniti tradicionalno pravilo, da pišemo z malo začetnico poimenovanja mesecev (avgust, rožnik), praznikov (dan državnosti, praznik dela; božič, sveti trije kralji, velika noč, ramadan/ramazan, ramadanski/ramazanski bajram) ali posebnih datumov (novo leto, martinovo, silvestrovo).«
Skoraj 10 let po tem zapisu Helene Dobrovoljc je bil predlog novih pravil že predstavljen in jih najdete na spletišču Fran, v razdelku Zbirke. Pravopis 8.0 je sedaj že skoraj v celoti pripravljen in je v zaključni fazi. Dosti dela in usklajevanja v teh več kot 10 letih je pripeljalo do sodobnejših rešitev, primerov. Pisanje praznikov pa ostaja bolj ali manj enako kot v pravopisu 2001.
Naši sosedje Hrvati ...
Naši sosedje Hrvati pa so za svoj jezik sprejeli drugačno odločitev, in sicer pišejo verske praznike, državne praznike in spominske dneve (prazniki) z veliko začetnico:
- Badnjak, Božić, Cvjetnica / Cvjetna nedjelja, Sveta tri kralja, Svi sveti, Tijelovo, Uskrs, Velika Gospa, Veliki tjedan; Bajram, Kurban-bajram / Hadžijski bajram, Ramazanski bajram; Hanuka, Jom kipur, Roš hašana, Sukot
- Dan antifašističke borbe, Dan državnosti, Dan planeta Zemlje, Dan pobjede i domovinske zahvalnosti, Međunarodni dan pismenosti, Međunarodni dan materinskoga jezika, Međunarodni dan žena, Međunarodni praznik rada / Prvi svibnja, Nova godina, Svjetski dan nepušenja, Valentinovo
- Z malo začetnico se v hrvaščini pišejo le praznična obdobja, tudi advent, korizma idr.
Toda to je pisanje v hrvaškem jeziku in kulturi, ki se v marsičem razlikuje od slovenske. Glede na to, da je v slovenščini in po slovenskem pravopisu trenutno opisano in predpisano pisanje praznikov z malo začetnico, z izjemo svojilnih pridevnikov, ki se pišejo z véliko, priporočam tako v zasebnih kot javnih sporočilih pisanje z malo začetnico. Naj bodo besede bolj veličastne, ni pa nujno tega vedno poudarjati z vélikimi črkami.
Odločitev, kako bo kdo pisal praznike v slovenščini zasebno (in tudi javno, če sem malo bolj liberalen), pa je osebna odločitev vsakega izmed nas.
