Družina | (foto: Pixabay)
Razlika med tradicionalno in krščansko družino
Komentar tedna Milan Knep
Pred uveljavitvijo novega Družinskega zakonika leta 2019 smo mnogi v naši družbi močno nasprotovali takšnemu pojmovanju zakona in družine, kot je sedaj uzakonjen. Pri tem smo se sklicevali tudi na t. i. tradicionalno družino.
Izhajali smo iz prepričanja, da je lahko zakon samo skupnost moškega in ženske. Zvezi dveh oseb istega spola naj država sicer zagotovi pravno varnost, ne pa tudi nenaravne pravice do posvojitve otrok in heterologne oploditve. Tradicijo ruši tudi izenačitev zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo moškega in ženske, ki se poročita pred matičarjem ali v Cerkvi.
Po naravi stvari je takšna izenačitev nedopustna. Kako sprevrženo je, da je cerkvena poroka v naši državi brez pravne vrednosti, čeprav je sklenjena po temeljiti pripravi, in po pravno zelo dodelanem postopku, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Prvi civilni družinski zakoniki so se oblikovali šele z nastankom nacionalnih držav v 18. stoletju, ko se je postopoma razvijal državni birokratski sistem. Cerkveno pravo je bilo temelj in vzorec civilnega zakonskega prava in ne obratno. Izenačevanje zunajzakonske skupnosti z javno sklenjenim zakonom ima za posledico nadaljnje razgrajevanje in slabitev zakonskega in družinskega življenja.
Država ne poskrbi za nobeno sistemsko pripravo mladih na življenje v zakonu in družini. Mnogim mladim je to všeč, ker so vrata v zunajzakonski skupnosti vedno odprta. Glede tega, kako katastrofalne posledice ima to za otroke, ki se rojevajo v odprtih zvezah, pa si uradna politika zavestno zatiska oči. Ko pa imajo otroci težave, ko se pokaže nemoč učiteljev, vsi kličejo na odgovornost starše. Ti pa so kot po pravilu ločeni in v novih zvezah, otroci pa ne vedo, kje so zares doma, h kateremu od navzkriž na novo nastalih parov zares spadajo.
Tradicij je namreč več, zato ne obstaja en sam vzorec tradicionalne družine.
Pojem tradicionalna družina je v marsičem problematičen, predvsem pa ni identičen s pojmom krščanska družina. Razlika med tradicionalno in krščansko družino ni le postranska, marveč bistvena. Ko želimo generični pojem – tradicionalna družina – razumeti kot vzorec, ki naj mu sledimo, se postavi vprašanje, kateri vzorec tradicionalne družine imamo v mislih. Tradicij je namreč več, zato ne obstaja en sam vzorec tradicionalne družine. Vsako zgodovinsko obdobje ima drugačno družbeno in kulturno podstat, zato so predstave o tipični tradicionalni družini zgodovinsko pogojene in niso enoznačne. Drugače so ljudje razumeli tradicionalno družino pred prvo svetovno vojno, drugače med obema vojnama, ko so Zahod preplavljali novi filozofski tokovi ter avantgardna kulturna in politična gibanja; nov velik preobrat pa je sledil po »mehki kulturni revoluciji« leta 1968 itd.
Nobena nova generacija se ne more v celoti poistovetiti z vrednotami in življenjskimi praksami predhodne tradicije, zato izrisuje nov kulturni model, v njegovem kontekstu pa tudi nov vzorec družinskega življenja. Vsaka tradicija je, kot že rečeno, zraščena s kulturnimi razmerami svojega časa, zato potrebuje nenehno prečiščevanje, razločevanje in zdravljenje usedlin, ki jih v njej puščajo nekrščanske duhovnosti in krajevni običaji, ki so pogosto prepleteni z elementi poganstva. V kulturnih tradicijah je namreč močno navzoča naravna religioznost, ki bolj kot iz delovanja Duhu izhaja iz »krvi in mesa«, torej iz padle narave, nacionalnih mitologij ipd.
Edinstvenost krščanske družine je v tem, da ne izhaja iz nobenega kulturnega modela, marveč je »rojena iz Boga«..
Zaradi navedenih razlogov je primerneje govoriti o krščanski družini, ki ni pogojena z nobenim kulturnim vzorcem in konvencijo, ni obremenjena z različnimi tostranskimi izročili in običaji ter z nobeno sekularno in nacionalno ideologijo. Edinstvenost krščanske družine je v tem, da ne izhaja iz nobenega kulturnega modela, marveč je »rojena iz Boga«, zato ima sposobnost, da si v vsakem zgodovinskem obdobju privzema zdrave kulturne prvine svojega časa, obenem pa vse zgodovinsko presega, zato je nadčasovna in univerzalna.
Vsaka tradicija ima namreč izvor v človeku, ki je po grehu duhovno, umsko in moralno zamejen, zato za nobeno tradicijo ni samoumevno, da se bo zmogla in hotela odpreti Bogu. Krščanska družina pa ima po zakramentu zakona svoj izvor v Bogu, ki po milosti sestopa v ranjeno in nepopolno družinsko stvarnost, da jo odrešuje. Krščanska in tradicionalna družina imata sicer enak naravni sestav: oče, mati, otrok, vendar krščanska družina ne tiči samo v naravnih vezeh, vezeh po krvi in kulturni tradiciji, marveč obe vrsti vezi odločilno dopolnjuje s tistimi vezmi, ki med možem in ženo ter med starši in otroki nastajajo po veri in milosti. To pomeni, da krščanska družina ne izhaja samo iz narave in tradicije, marveč iz Boga, zato si prvine tradicije sicer privzema, a pri tem skrbi, da je nobeno privzemanje zemeljske tradicije ne bi odvračalo od Boga in izvirov milosti.
Zato je za dva, ki se poročata, temeljno vprašanje, kako naj se njuni duši srečujeta v Bogu? Kdo ju bo tega naučil? Ali bosta zmožna dojeti pomen srečavanja svojih duš v Bogu? Kakšno vlogo naj ima Bog v njunem življenju? Ali jo sploh lahko ima? In če jo ima, kako naj jo ima? O tem govorimo na pripravi za zakon, v pripravi, da bi dva ustvarila krščansko družino, predvsem pa trajno in ljubečo zakonsko skupnost.
