Sogovorniki na srečanju v dvorani pravoslavnega pastoralnega centra | (foto: Marjana Debevec)
Zakaj se prepirate? Saj ste vsi moji!
Marjana Debevec
Smo v tednu molitvene osmine za edinost med kristjani. Sinoči je bil v dvorani pravoslavnega pastoralnega centra v Ljubljani pogovor ob 1700 letnici Nicejskega koncila s krajšim predavanjem prof. dr. br. Mirana Špeliča o teološkem razvoju do nicejskega koncila. V pogovoru pa so sodelovali prof. dr. Bogdan Dolenc iz Katoliške Cerkve pravoslavni duhovnik oče Rade Despotović in evangeličanski škof Aleksander Erniša
Prof. dr. Bogdan Dolenc, dolgoletni ekumenski delavec se je v prvem delu svojega nagovora navezal na predavanje br. Mirana Špeliča o apostolski veroizpovedi.
Med drugim je dejal: »Ta vidik se mi zdi pomemben, torej da ne molimo veroizpovedi samo kot neko intelektualno besedilo, teološko besedilo, ki mora biti precizno, natančno, ampak da ga sprejemamo kot eno umetnino.«
Spomnil je na skupno izjavo sv. Janeza Pavla II. in katholikosa Armenske apostolske cerkve Karekina I. z dne 13. decembra 1996, v kateri so se po stoletjih razhajanj zedinili v formulaciji, da je Jezus »Popoln Bog glede na svojo božanskost in popoln človek glede na svojo človeškost«.
Izpovedali so Kristusovo t. i. unio hypostatica ali kot molimo v litanijah »Srce Jezusovo z Besedo Božjo v osebi zedinjeno«. Lep povzetek je izrazila misel te izjave, da »pretekle polemike in nesrečne delitve ne smejo več vplivati na življenje in pričevanje Cerkve danes« in da jih je treba »izbrisati iz misli in spomina svojih Cerkva«.
Prav armenska Cerkev je namreč pripravila premišljevanja za letošnji teden molitve za edinost med kristjani.
V že omenjeni izjavi sta oba vrhovna pastirja med drugim zapisala:
»Midva, papež Frančišek in Karekin II., katholikos vseh Armencev, povzdigujeva svoje misli in svoji srci v zahvali Vsemogočnemu za trajno in vedno večjo bližino v veri in ljubezni med apostolsko armensko Cerkvijo in katoliško Cerkvijo v njunem skupnem pričevanju za evangeljsko oznanilo v svetu, ki ga trgajo spori in ki si želi utehe in upanja.
Hvaliva presveto Trojico, Očeta, Sina in Svetega Duha, da nama je dovolila to srečanje v svetopisemski deželi ob gori Ararat, ki se vzpenja, kakor da bi nas hotela spomniti, da bo Bog vedno naše varstvo in upanje. ...
Hvaliva Gospoda za dejstvo, da je krščanska vera danes ponovno odločilna resničnost v Armeniji in da armenska Cerkev nadaljuje svoje poslanstvo v duhu bratstva in sodelovanja med Cerkvami ter podpira vernike pri graditvi sveta solidarnosti, pravičnosti in miru.«
O pomenu dialoga je na sinočnjem srečanju spregovoril tudi duhovnik Srbske pravoslavne Cerkve oče Rade Despotović, ki je sicer z udeleženci podelil vrednost lepote bogoslužja, ki nas odpira nebesom, ter nekaj globokih doživetij ob obiskih pravoslavnih samostanov.
»Človek je dialoško bitje. Ima potrebo po tem, da sreča drugega in drugačnega. Vsi smo si namreč med seboj različni in v tej različnosti je lepota. Oko naše duše mora na takšen način opazovati svet, to opazovanje pa mora prerasti v čudenje nad svetom in nad človekom.«
Ob tem je poudaril, da pristno versko življenje vključuje oboje: bogoljubje in človekoljubje. »Vera nas usposablja, da gremo ven iz sebe in vstopamo v bližnjega. Kot je zapisal Tertulian: »Vsak človek je po svoji naravi kristjan.«
Ekumensko pot sodelovanja je podprl tudi novi evangeličanski škof Aleksander Erniša, ki je med drugim dejal:
»Teden krščanske edinosti nas opozori na to, je kot en klic, Božji klic: Ej moji dragi ljudje, tu spodaj, vi veste, o čem se prepirate? Saj veste, da ste vsi moji.«
Evangeličanski škof Aleksander je še dejal, da vsakič, kadar pri bogoslužju različnih Cerkva – katoliški maši, pravoslavni liturgiji in evangeličanskem bogoslužju – izpovedujemo Nicejsko veroizpoved in molimo molitev očenaš, postanemo za trenutek eno.



