Izjemna moč molitve, da bi zmagalo življenje

NAGOVOR ŠKOFA ANTONA JAMNIKA NA KUREŠČKU, 16. 11.

Dragi bratje in sestre, pri tej sveti maši pri Mariji kraljici Miru na Kureščku, bomo danes posebej prosili za spoštovanje svetosti življenja. Moč našega pričevanja so besede preroka Izaija: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si.« (Iz43, 1) in »Zdaj pa govori Gospod, ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika…glej na obe dlani sem te napisal.« (Iz 49, 5.16). Prerok Izaija nas vabi, da bi bili hvaležni za dar življenja, premagujmo strah, saj smo »napisani na dlan Božje ljubezni, po imenu smo poklicani. V dnevih pred referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja želimo še posebej prositi Gospoda, da bi bili kristjani žive priče veselja do življenja, da bi se zavedali svoje dolžnosti braniti življenje, še posebej tistih najbolj šibkih, kajti »če bomo umolknili, bodo kamni vpili namesto nas« (Lk 21, 5).
Zakaj je dolžnost kristjanov, da branimo življenje od spočetja do naravne smrti za pomembna in spada k biti našega krščanskega pričevanja?
Kje so glavne pasti, ko hoče človek stopiti na mesto Boga in odločati o življenju in smrti?
1. »Odločitev za smrt« se hitro spremni v »dolžnost umreti«
Dostojanstvo človeškega življenja in neločljiva, neodtujljiva in nedotakljiva pravica do življenja, ki jo ima vsak človek, morata biti spoštovana v vseh življenjskih obdobjih, od spočetja do naravne smrti. To načelo je temelj vsake civilizacije, ki se zavzema za varovanje in zaščito pravic vsakega človeka, pri čemer je pravica do življenja najosnovnejša. Glavna dolžnost demokratične države je varovanje te in drugih temeljnih pravic, ki so bistvene za ustrezno delovanje vsake družbe. Legalizacija samomora s pomočjo močno ogroža dostojanstvo in blaginjo najbolj ranljivih oseb v družbi, zlasti tistih z omejenimi socialno-ekonomskimi sredstvi. Dokazi kažejo, da je izvajanje takih ukrepov povezano z zmanjšanjem vlaganj v storitve paliativne oskrbe, kar nesorazmerno vpliva na tiste, ki nimajo dostopa do alternativne oskrbe ob koncu življenja. Socialno-ekonomsko prikrajšani posamezniki so tudi bolj dovzetni za notranjo percepcijo, da so breme, kar lahko neupravičeno vpliva na njihovo „odločitev“ za samomor s pomočjo, ne iz resnične volje, ampak zaradi strukturnih omejitev. Dejansko obstaja nevarnost, da se tako imenovana „odločitev za smrt“ spremeni v domnevno „dolžnost umreti“.
2. Nevarnost zdrsa (prof. Trontelj, spolzki klanec)- ko se meja evtanazije pomika vse do dojenčkov (Nizozemska)
Izkušnje držav, v katerih sta bila pomoč pri samomoru in evtanazija uzakonjeni, kažejo jasno nevarnost zdrsa: začetne zaščitne ukrepe in stroge omejitve se sčasoma izginjajo. Kar se začne kot možnost, ki je strogo na voljo le neozdravljivo bolnim, se kmalu razširi na tiste s kroničnimi boleznimi, duševnimi motnjami ali celo eksistencialno stisko, kot sta osamljenost ali obup. Ko družba sprejme idejo, da nekatera življenja niso vredna življenja ali da je smrt lahko legitimna oblika zdravljenja, se odprejo vrata zlorabam, pritisku in tragičnim napačnim sodbam. Legalizacija evtanazije ustvarja prikriti pritisk na ranljive posameznike, da izberejo smrt – ne zato, ker si resnično želijo umreti, ampak ker čutijo, da so breme za druge. Ta pritisk morda ni eksplicitni, vendar je lahko globoko notranji zaradi družbenih odnosov, ki človeško vrednost enačijo s produktivnostjo, neodvisnostjo in samozadostnostjo. Osnovna dolžnost družbe je zaščititi svoje najbolj ranljive člane, kar morajo odražati tudi zakoni, ki jih sprejema. Namesto da normaliziramo namerno ubijanje/končanje človeškega življenja, si moramo prizadevati za gradnjo bolj sočutne in podporne družbe, ki stoji ob strani tistim, ki trpijo, zlasti v zadnji fazi svojega življenja. Pravi napredek je v ponovni potrditvi dostojanstva vsakega človeka in v krepitvi sistemov oskrbe, ki zagotavljajo sprejetost, sočutje in smisel, ko življenje postane najbolj krhko.
3. Če je pravica do samomora uzakonjena, kako delovati preventivno na področju samomorilnosti???
V Slovenskem prostoru je bilo doslej veliko narejenega glede preventive na področju samomorilnosti, kar je pohvalno in predstavlja pomemben korak k zaščiti duševnega zdravja in preprečevanju samopoškodb. Čeprav sta strategija za preprečevanje samomorov in javna razprava o pomoči pri samomoru načeloma ločeni, sta v končni fazi povezani, saj obe obravnavata situacijo, v kateri osebe končajo svoje življenje. Strokovnjaki so etično dolžni posredovati, poročati in poiskati pomoč, kadar ljudje kažejo znake samomorilnih misli, da bi obravnavali temeljne vzroke in posameznike usmerili k okrevanju. Z drugimi besedami, ne smejo pomagati klientom pri končanju njihovega življenja. Dokazi kažejo, da uvedba zdravniške pomoči pri samomoru očitno sproži mehanizme, ki povečajo raven individualnega odobravanja samomora in s tem okrepijo visoko stopnjo samomorov v kulturi. Raziskovalci vztrajajo, da to oblikuje javno mnenje, ki ‚normalizira‘ samomor, kajti legalizacija zdravniško pomoči pri samomoru prav tako zagotavlja »pozitivne vzornike«, ki pomagajo normalizirati samomor na splošno. Glede na to, da je že zdaj stopnja samomorov v Sloveniji zelo visoka, bi zakon o pomoči pri samomoru imel uničujoče posledice tudi na tem področju, kajti vedno bolj bi se oblikovalo mnenje, češ, če je nekaj uzakonjeno, potem je to družbeno sprejemljivo, torej tudi samomor kot tak je nekaj kar postaja »sodobna normalnost«.
4. Odgovorimo s sočutjem, bližino, posebej še tam, kjer je človeško življenje najbolj krhko
Ko posamezniki postanejo odvisni, bolni ali ranljivi zaradi bolezni ali hudega trpljenja, naj bi družba odgovorila s sočutjem, tolažbo in spodbudo, da nihče ne bi bil marginaliziran ali se zdel breme za druge, socialno izoliran ali trpel zaradi tega, ker se zdi nepotrebnega in nekoristnega. Paliativna oskrba je več kot le medicinska oskrba, saj vključuje čustveno, psihološko in duhovno podporo, ki bolniku in njegovim sorodnikom pomaga sprejeti njihovo eksistencialno trpljenje. Visokokakovostne in učinkovite storitve na področju medicine ne zagotavljajo le pomoč v trpljenju in velike podpore bolnikom in njihovim sorodnikom, ampak tudi vzbujajo mir v družbi. Kar se za nekatere začne kot tako imenovana „odločitev za smrt“, se za mnoge sčasoma razvije v domnevno dolžnost umreti! Uvedba „prostovoljne evtanazije“ tvega, da bo implicitno ali eksplicitno izvajala pritisk na ranljive posameznike, kot so starejši, hudo bolni ali invalidi, in jih pripelje do občutka, da je končanje življenja edini način, da ne postanejo breme za svoje družine ali družbo. Vsak človek, brez izjeme, ima pravico do sočutne in dostojanstvene oskrbe, in moralna dolžnost družbe je, da to pravico zaščiti s celovito, holistično oskrbo, ki potrjuje vrednost človeškega življenja, zlasti ko je v najbolj krhkem stanju.
5. Jezusov pogled sočutja
Naj zaključim z mislijo papeža Frančiška, ki je leta 2024 takole zapisal za svetovni dan bolnikov: »Kristjani smo poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda marginalizirani in zavrženi. Z ljubeznijo drug do drugega, ki nam jo podarja Kristus Gospod v molitvi, zlasti v evharistiji, ozdravimo rane samote in osamljenosti. Tako bomo sodelovali v boju proti kulturi individualizma, brezbrižnosti in zapravljanja ter omogočili rast kulture nežnosti in sočutja. Bolni, ranljivi in ubogi so v srcu Cerkve, biti pa morajo tudi v središču naše človeške skrbi in pastoralne pozornosti. Nikoli ne pozabimo tega!«
Naj nam Božja in naša mati Marija izprosi milosti, da bomo tudi mi s svojim življenjem izžarevali »Jezusov sočuten pogled«, slovenskemu narodu pa naj podeli razumnosti in odgovornosti, da bi se vedno znova odločali za življenje, sočutje in bližino človeku, ki je v najtežjem položaju.

OBJAVLJAMO CELOTNO IZJAVA DRUŠTVA KATOLIŠKIH PEDAGOGOV SLOVENIJE

IZJAVA DKPS o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

V tednu pred referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja želimo spodbuditi vse učitelje, vzgojitelje in starše, da z mladimi spregovorijo o pomenu referenduma in zakona.
Velik del mladih ima volilno pravico. Ta pravica je dar, hkrati pa pomeni odgovornost do sooblikovanja družbe, v kateri bodo najverjetneje živeli in delovali. Volilna pravica je svoboščina, ki ima posledice. Ker je šola tudi vzgojna ustanova, je prav, da učitelji mladim pomagajo osvetliti posledice njihovih odločitev — v tem primeru udeležbe ali bojkota referenduma ter njihovega glasovanja ZA ali PROTI.
Referendumsko vprašanje od volivcev zahteva odločitev o končanju življenja. Pravica odločanja o lastnem življenju je res svobodna odločitev posameznika. V šoli pa smo nekoč in še danes vsako prostovoljno končanje življenja razumeli kot tragedijo, ki povzroči veliko prizadetost in bolečino. Vsak samomor je poraz vseh, ki bi človeku lahko pomagali živeti, pa tega niso zmogli ali znali. Bolečina tega poraza mnogim ostane kot trajna rana.
Prav je, da mladim brez zadrege in jasno povemo, da ne gre za politično, pač pa za življenjsko vprašanje, saj bo odgovor nanj določal njihovo in našo skupno prihodnost.
Šola je in mora ostati glasnica prihodnosti. Mlade učimo in vzgajamo za spoštovanje vsega, v čemer živijo. Pomagati jim moramo prepoznati življenje kot dar in vrednoto, kljub težkim situacijam, s katerimi se srečujejo. Relativizacija smrti pa pomeni relativizacijo življenja. To pa je mnogo več kot svoboščina, ki jo lahko s svojo voljo ali s pomočjo medicinskega osebja kadarkoli prekinemo. Prostovoljni poseg v končanje življenja je poraz za posameznika in za družbo.
Kot katoliški pedagogi smo odločno PROTI sprejemu zakona v predlagani obliki. Vse pedagoge prosimo, da v tem tednu mladim pomagate prepoznati posledice njihove volilne pravice in njihovih odločitev, izraženih z obkroženim ZA ali PROTI na volilnem lističu.

Za Društvo katoliških pedagogov Slovenije
Predsednica
Helena Kregar