
Sveto pismo ne nasprotuje razumnemu upravljanju z denarjem. Živeti iz dneva v dan, brez pregleda nad prihodki in izdatki, ni trajnostna pot. | (foto: Freepik)
Investiranje ni šprint, temveč maraton
Svetovalnica | 16.10.2025, 11:15 Mirjam Judež
Zakaj se sploh ukvarjati z denarjem? V tokratni oddaji Mala šola finančne pismenosti smo se poglobili v temo, ki jo marsikdo še vedno povezuje s kompleksnostjo, tveganjem in nejasnostjo – naložbene sklade. Kaj pomenijo izrazi, kot so delniški, mešani, obvezniški in denarni skladi? Kako se razlikujejo, komu so namenjeni in kakšna so njihova tveganja ter potencialni donosi? O tem se je Blaž Lesnik pogovarjal s finančnim strokovnjakom Simonom Megličem.
Pogovor pa se ni začel s številkami, temveč z vprašanjem, ki sega globlje – zakaj se sploh ukvarjati z denarjem in financami, še posebej v kontekstu krščanskega nauka. Meglič poudarja, da Sveto pismo ne nasprotuje razumnemu upravljanju z denarjem. Prav nasprotno – v njem najdemo številne odstavke, ki spodbujajo k odgovornemu načrtovanju. Eden takšnih je odlomek iz Lukovega evangelija:
“Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?” (Lk 14,28)
Ta svetopisemska misel lepo povzame bistvo osebnih financ – vestno beleženje in skrbno načrtovanje. Živeti iz dneva v dan, brez pregleda nad prihodki in izdatki, ni trajnostna pot. Pomembno je, da imamo pod nadzorom tisto, kar lahko nadziramo, a hkrati ne dovolimo, da bi nas skrbi glede denarja popolnoma zasužnjile.
Meglič dodaja:
“Ne smemo živeti le za finance. Pomembno je ravnovesje – preudarnost, a tudi čas za odnose, življenje in samega sebe.”
Vsakdo je finančnik
V nadaljevanju pogovora se je Meglič dotaknil še ene pomembne resnice: hočemo ali nočemo se vsi ukvarjamo s financami. Morda se komu zdi, da to področje pripada le ekonomistom ali investicijskim svetovalcem, a dejstvo je, da se z denarjem srečujemo vsak dan – ob prvi plači, ob plačilu računov, pri odločanju, kam usmeriti presežek prihodkov. Že s tem postanemo “finančniki”.
S tem zavedanjem se začne odgovorno upravljanje osebnega premoženja. Ena izmed prvih odločitev, s katero se soočimo, je: kam in kako vlagati, da naš denar ne izgublja vrednosti.
Delnice – prva stopnica v svet naložb
V prejšnji epizodi se je oddaja že dotaknila delnic – ene najpogosteje poznanih naložbenih oblik. Delnica predstavlja delež v podjetju, kar pomeni, da postanemo delni lastniki tega podjetja. S tem pridobimo pravico do dividend in potencialnih dobičkov iz rasti vrednosti delnic.
A Meglič opozarja, da so delnice tudi najbolj nihajna oblika naložbe. Njihova vrednost se lahko dnevno spreminja, kar pomeni večje tveganje. Kljub temu pa na dolgi rok prinašajo najvišje donose med vsemi klasičnimi oblikami vlaganja. Ključ je v potrpežljivosti in dolgoročnem razmišljanju – investiranje ni kratkoročna igra, temveč maraton.
Obveznice – varnejša, a manj donosna pot
Zatem sta sogovornika preskočila na drugo pomembno obliko vrednostnih papirjev – obveznice. Obveznica je posojilo, ki ga damo izdajatelju (državi ali podjetju), ta pa se zaveže, da nam bo po določenem času vrnil glavnico z obrestmi. Donos je fiksno določen, zato vlagatelj že vnaprej ve, koliko bo zaslužil.
Meglič pojasnjuje:
“Obveznice so bliže depozitom po stabilnosti, a prinašajo nekoliko višje donose. Ker gre za vrednostne papirje, jih lahko kadarkoli prodamo na trgu, za razliko od depozitov, ki jih ne moremo prekiniti brez izgube obresti.”
Najpogosteje poznamo državne obveznice, ki veljajo za najvarnejše, saj jih izdaja država. Obstajajo pa tudi korporativne obveznice, ki jih izdajajo podjetja, da bi pridobila sredstva. V obeh primerih je za trgovanje potrebno imeti trgovalni račun, kar pomeni tudi določene stroške vzdrževanja.
Razpršenost – ključ do varnosti
V svetu naložb je razpršenost (diverzifikacija) osnovno pravilo. Meglič poudarja, da vlagatelj ne bi smel imeti vseh sredstev v eni sami obliki naložbe. Če imamo del denarja v delnicah, del v obveznicah in nekaj v gotovini, že s tem zmanjšujemo tveganje.
Pri manjših zneskih razpršenost pogosto dosežemo z izbiro različnih produktov – denimo kombinacijo depozita in manjšega delniškega sklada. Pri večjih zneskih pa postane smiselno vključiti tudi obveznice kot stabilen del portfelja.
Vzajemni skladi – preprost vstop v svet vlaganja
Osrednja tema pogovora pa so bili vzajemni skladi – priljubljena oblika vlaganja, ki posameznikom omogoča preprost dostop do razpršenega naložbenega portfelja.
Vzajemni sklad je v osnovi košarica različnih finančnih produktov – lahko delnic, obveznic, depozitov ali njihove kombinacije. Ključna prednost je, da vlagatelj svoja sredstva združi z drugimi vlagatelji, sklad pa upravlja strokovna družba za upravljanje, ki sredstva razporeja v različna podjetja in trge.
To prinaša dve glavni koristi:
-
Razpršenost tveganja – propad enega podjetja vpliva le na majhen delež portfelja.
-
Dostopnost – vlagatelj ne potrebuje visokega zneska; vstopni vložek je lahko že 50 ali 100 evrov.
Vzajemni skladi so zato privlačna alternativa depozitom, saj dolgoročno prinašajo višje donose, čeprav seveda z določenim tveganjem. Slabost pa so stroški upravljanja. Slovenski skladi imajo še vedno razmeroma visoke provizije, pogosto med 2 in 3 % letno, kar lahko na dolgi rok vpliva na končni izkupiček.
Vrste skladov: delniški, obvezniški, mešani in denarni
Med skladi ločimo več vrst, odvisno od tega, v katere finančne instrumente vlagajo:
-
Delniški skladi vlagajo predvsem v delnice podjetij. Njihovi donosi so višji, a tudi bolj nihajni. Obstajajo številni tematski skladi – tehnološki, zdravstveni, farmacevtski, regionalni (npr. ameriški, azijski, evropski).
-
Obvezniški skladi vlagajo pretežno v obveznice. So varnejši in stabilnejši, z nižjimi, a predvidljivimi donosi.
-
Mešani skladi združujejo oboje – delnice in obveznice – ter s tem ponujajo uravnotežen pristop med donosom in varnostjo.
-
Denarni skladi (redkejši) vlagajo v kratkoročne in zelo varne instrumente ter omogočajo, da vlagatelj “pobegne” iz tveganih naložb, kadar pričakuje padce na trgu.
Meglič poudarja, da so ti prenosi med skladi pogosto brez dodatnih stroškov, kar vlagateljem omogoča hitro prilagajanje tržnim razmeram.
Stroški, davki in prenos sredstev med skladi
Ko govorimo o vlaganju v vzajemne sklade, se pogosto porajajo vprašanja o stroških in davčnih obveznostih. Simon Meglič pojasnjuje, da je v Sloveniji prodaja skladov večinoma brez izstopnih stroškov, kar pomeni, da vlagatelj ob prodaji točk sklada praviloma ne plača dodatne provizije. Na začetku so bili takšni stroški pogostejši, danes pa jih večina družb za upravljanje ne zaračunava več.
Pri vstopnih stroških je drugače – ti se lahko razlikujejo med posameznimi skladi in znašajo od pol do dveh odstotkov, pri čemer so delniški skladi običajno nekoliko dražji od obvezniških. Vse te informacije so javno dostopne na uradnih seznamih vzajemnih skladov, kjer so pregledno prikazani vstopni stroški, stroški vodenja in druge podrobnosti.
Davčna obravnava: kdaj in koliko plačamo
Tudi pri vzajemnih skladih velja enako davčno pravilo kot pri delnicah: davek se plača le ob prodaji in samo na razliko v ceni, torej na dejanski dobiček. Če je vlagatelj ustvaril izgubo, davka ne plača – izgubo pa lahko celo kompenzira z dobički iz drugih naložb.
Višina davka je odvisna od trajanja naložbe. Čim dlje sredstva ostanejo v skladu, tem manjši je davčni delež. Po 15 letih vlaganja je dobiček celo popolnoma oproščen davka. To spodbuja dolgoročno vlaganje, ki je tudi sicer najbolj smiselno pri skladih, saj se njihov potencial v celoti pokaže šele skozi leta.
Krovni skladi – notranja prenosljivost brez davka
Med izrazi, ki jih vlagatelji pogosto slišijo, a jih ne razumejo povsem, so tudi krovni skladi. Krovni sklad je osnovna struktura posamezne družbe za upravljanje, ki zajema vse sklade, ki jih ta družba upravlja. Vsaka družba ima le en krovni sklad, pod katerega spadajo vsi njeni posamezni delniški, obvezniški, mešani in denarni skladi.
Prednost krovnih skladov je v tem, da vlagatelj lahko prenaša svoja sredstva med različnimi skladi iste družbe brez dodatnih stroškov in davčnih posledic. Če se torej vlagatelj odloči, da bo v času negotovosti sredstva prenesel iz delniškega v obvezniški ali denarni sklad, to lahko stori brez plačila ustopnih provizij in brez davka, saj formalno ne gre za prodajo, temveč le za notranji prenos znotraj istega krovnega sklada.
Meglič poudarja, da je to posebej koristno za mlajše ali manj izkušene vlagatelje, ki se ob tržnih padcih pogosto ustrašijo. Namesto da bi paniko pretvorili v izgubo z dejansko prodajo, lahko sredstva začasno “umaknejo” v varnejši obvezniški ali denarni sklad, kjer je donos sicer nižji (trenutno okoli enega odstotka letno), a ohranijo vrednost naložbe in se kasneje lahko ponovno vrnejo v delniški sklad – brez dodatnih stroškov ali davčnih zapletov.
Klasični borzni posredniki ali digitalne platforme?
Med oddajo se je oglasil poslušalec Janez, ki je postavil izjemno aktualno vprašanje: Ali je bolje vlagati preko borznih posrednikov ali preko sodobnih digitalnih platform?
Meglič je odgovoril, da gre pri tem za vprašanje izkušenj, varnosti in obsega vlaganj. Tradicionalni borzni posredniki ostajajo zanesljiva izbira, saj vlagatelju nudijo osebno podporo, strokovno svetovanje in urejeno dokumentacijo za davčne namene. Vse transakcije so transparentno zabeležene, vlagatelj pa ob koncu leta prejme uradni izpis vseh poslov, kar močno olajša poročanje FURS-u.
Na drugi strani pa digitalne platforme ponujajo večjo dostopnost in nižje stroške, a tudi več odgovornosti na strani uporabnika. Mladim so aplikacije, kot sta N26 ali Revolut, pogosto bližje in priročnejše, vendar se tu skriva past – treba je preveriti, kdo stoji za ponudnikom, ali gre za kredibilno institucijo, povezano z evropsko banko ali nadzorovanim skladom.
Največja nevarnost digitalnih platform ni nujno v vlaganju samem, temveč v nejasnih postopkih poročanja in dokumentiranja. Vlagatelji morajo sami poskrbeti, da imajo dokazila o nakupih in prodajah, saj jih bodo potrebovali za davčno prijavo kapitalskih dobičkov, ki jo je treba oddati do konca februarja vsako leto.
Meglič svetuje:
“Če imate le nekaj delnic in manjše število transakcij, lahko to uredite sami. Če pa imate večje število poslov ali vlagate redno, je bolje, da imate račun pri slovenskem posredniku – ta bo vse davčne evidence pripravil namesto vas.”
Začetniki in izkušeni vlagatelji – različne poti
Pri izbiri načina vlaganja velja pravilo: čim manjši je začetni vložek, tem bolj smiselno je začeti z vzajemnimi skladi.
Meglič pojasnjuje, da se pri zneskih okoli 3.000 evrov stroški trgovalnega računa pogosto ne izplačajo, zato so vzajemni skladi bolj racionalna izbira, tudi če imajo 1–2 % upravljavske provizije. Ti odstotki začnejo pomembneje vplivati šele na dolgi rok in pri večjih zneskih.
Ko vlagatelj pridobi več izkušenj in sredstva narastejo – denimo na več deset tisoč evrov –, pa postane smiselno prestopiti v neposredno trgovanje z delnicami prek borznega računa. Takrat so fiksni stroški trgovalnega računa zanemarljivi v primerjavi z večjo donosnostjo, ki jo omogoča neposredno investiranje.
Meglič pravi:
“Vzajemni skladi so odlična začetna točka. Kasneje, ko vlagatelj pridobi samozavest in znanje, pa lahko preide v samostojno trgovanje – takrat postane vlagatelj resnično aktiven udeleženec na trgu.”
ETF – indeksni skladi: preprost način vlaganja v svetovne trge
V zadnjem delu oddaje se je pogovor preusmeril k ETF-om oziroma indeksnim skladom (ang. Exchange Traded Funds). Gre za obliko naložbe, ki je v zadnjih letih postala izjemno priljubljena po svetu – tudi med manjšimi vlagatelji. ETF je v bistvu sklad, ki sledi določenemu borznemu indeksu, denimo S&P 500, ki zajema 500 največjih ameriških podjetij.
Z vlaganjem v ETF torej vlagatelj ne kupi delnic posameznih podjetij, ampak delež v skladu, ki posnema strukturo izbranega indeksa. To pomeni, da vrednost ETF-a raste ali pada skladno z gibanjem indeksa, ki ga sledi.
ETF-e lahko vlagatelji kupijo prek svojega trgovalnega računa pri borznem posredniku, podobno kot delnice. V praksi to poteka preko spletne ali mobilne aplikacije, kjer se vlagatelj odloči, kateri ETF želi kupiti, vnese znesek in transakcijo izvede v nekaj klikih.
Pomembno je le, da se izbere preverjenega in zaupanja vrednega izdajatelja ETF-ov, saj je ponudnikov veliko. Med najbolj znanimi so, denimo, iShares (BlackRock), Vanguard in SPDR (State Street). Vlagatelji lahko izbirajo med različnimi trgi in regijami – od ameriških do evropskih, azijskih ali globalnih indeksov.
Čeprav pretekla uspešnost ne zagotavlja prihodnjih donosov, lahko pogled na zgodovinske podatke vseeno pomaga pri razumevanju stabilnosti sklada in njegove sestave. Ključno je, da vlagatelj razume, v katere panoge ali podjetja sklad dejansko vlaga, in se zaveda povezanih tveganj.
Etične dileme pri vlaganju: ko se donosnost sreča z vrednotami
Proti koncu pogovora se je odprlo še pomembno vprašanje: moralni in etični vidiki vlaganja. Simon Meglič je poudaril, da danes na trgu ne bi smelo biti skladov, ki bi vlagali v izrecno nelegalne dejavnosti, obstajajo pa številni, ki delujejo na mejnih moralnih področjih – od tovarn orožja do industrij, ki negativno vplivajo na okolje ali izkoriščajo naravne vire.
Vprašanje, ali vlagati v takšne sklade, je pogosto osebna odločitev vsakega vlagatelja. Nekateri se odločijo za tako imenovane ESG sklade (Environmental, Social, Governance), ki upoštevajo okoljske, družbene in upravljavske kriterije ter se izogibajo podjetjem z negativnim vplivom. Drugi pa se osredotočijo predvsem na donosnost, ne glede na področje dejavnosti.
Meglič opozarja, da vlaganje v bistvu pomeni iskanje donosov, ne pa neposredno doniranje ali podpiranje določenih dejavnosti. Kljub temu pa je prav, da vlagatelji poznajo vpliv svojih odločitev in se zavedajo, kam gre njihov denar in koga s tem posredno podpirajo.
Kot pravi:
“Posameznik morda sam ne premakne veliko, a ko se seštejejo številne naložbe, lahko skupaj omogočijo določene dejavnosti – dobre ali slabe.”
Zaključek: finančna pismenost kot temelj premišljenih odločitev
Finančna pismenost je ključna za vsakega posameznika, ki želi varno in uspešno upravljati svoje prihranke. Od izbire med vzajemnimi skladi, delnicami, ETF-i ali borznimi posredniki, do razumevanja davčnih obveznosti in etičnih vprašanj – vse to zahteva osnovno razumevanje finančnega sveta.
Meglič poudarja, da je dobro spremljati gibanja trgov in makroekonomske razmere, saj te neposredno vplivajo na donosnost naložb. Vendar pa je še pomembnejše, da vlagatelj razume, zakaj vlaga, kakšno tveganje je pripravljen sprejeti, in da svoje odločitve sprejema premišljeno ter z dolgoročno vizijo.
Vlaganje ni le pot do donosa – je tudi pot do odgovornega in zrelega upravljanja osebnih financ.