Družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch | (foto: osebni arhiv)
Terapevtka Katja Knez Steinbuch podpira zakon, čeprav ni idealen
Slovenija Helena Križnik Tanja Dominko
Državni zbor je z 41 glasovi za in štirimi proti prižgal zeleno luč zakonu o psihoterapevtski dejavnosti. Podprli so ga skoraj vsi poslanci Svobode in polovica poslancev NSi, vzdržala se je večina poslancev SD in Levice. V poslanski skupini SDS prisotnosti niso prijavili, saj po besedah Karmen Furman pri odločanju niso želeli sodelovati. Kaj bo na tem področju po novem drugače?
Register psihoterapevtov
Zakon, ki ga je pripravila vlada, naj bi reguliral psihoterapevtsko dejavnost in odprl pot za koriščenje psihoterapevtskih storitev znotraj obveznega zdravstvenega zavarovanja. Med drugim uvaja zbornico psihoterapevtov, ki bo izvajala določena javna pooblastila. Vodila bo register psihoterapevtov, njena pristojnost bo tudi podeljevanje, podaljševanje in odvzem licenc ter izvajanje strokovnih nadzorov s svetovanjem skladno z zakonom. Članstvo v njej bo obvezno. Za pridobitev licence so določeni pogoji strokovne usposobljenosti, do katere psihoterapevt lahko pride tako akademsko kot neakademsko.
Kandidati morajo imeti 650 ur izvajanja vrste psihoterapevtske obravnave, predvideno je tudi srečanje s supervizorjem, usposabljanje na področju duševnega zdravja in ostalih sorodnih področij ter zaključna preverjanja in strokovni izpit na ministrstvu za zdravje. Izglasovanih je bilo tudi nekaj dopolnil. Eno zaradi varovanja javnega interesa in večje dostopnosti izobraževalnih programov prvih pet let omogoča pridobitev akreditacije le študijskim programom javnih univerz. Še eno določa, da psihoterapevt oziroma kandidat za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost.
Okrogla miza Tudi psihoterapija rešuje življenja
Pred glasovanjem so se v tem tednu oglasili tudi predstavniki pacientov in nekaterih psihoterapevtov in pozvali k podpori. Na okrogli mizi z naslovom »Tudi psihoterapija rešuje življenja« so sodelovali predstavniki Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, Zveze organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialno varstvenih storitev Slovenije, Slovenskega združenje za psihoterapijo in svetovanje, Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, Univerze Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana in Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.
Za naš radio je stališče predstavila Katja Knez Steinbuch.
Na omizju je spregovorilo več različnih gostov, naj omenim predstavnika društva Altra Tilna Recka. Dejal je, da je nesprejemljivo, da bi uporabniki ostali brez zakona. Kako je torej danes s tem področjem? Kaj je trenutno na voljo uporabnikom?
»Ja, trenutno je na voljo marsikaj. Na trgu najdete ponudnike različnih alternativnih terapij, od nekakšnih pogovornih terapij zdravljenja z besedo in tako naprej, pri čemer ni jasno, kako so se ti ponudniki izobraževali, usposabljali niti ne obstaja noben register, da bi ljudje lahko vedeli, komu zares lahko zaupajo. Prav tako dobivamo veliko komentarjev, da tudi zdravstveni del psihoterapij ni urejen na način, kot bi moral biti, kajti uporabniki poročajo o dolgih čakalnih dobah in o premnogih izkušnjah, ki so celo na meji zlorabe, tako da to je področje, ki zagotovo nujno terja spremembo že samo zato, da se bodo uporabniki počutili varne in da bodo hitreje dobili pomoč. To je vsekakor ključno. Če nekdo pride v stiski in dobi takojšnjo pomoč, je manjša verjetnost, da bo razvil neko motnjo.«
Zakon ponuja tudi možnost, da bi se te storitve izvajale na napotnico. Vemo, da so trenutno bolj ali manj dostopne le premožnim, saj se zaračunavajo prosto. Cene so lahko precej visoke. Ker registra še ni, je tako potrebnih še kar nekaj korakov, da bi sistem zaživel.
»Ta zakon sicer register predpostavlja, predpostavlja tudi psihoterapevtsko zbornico, ki bo izvajala tako nadzor kot podporo psihoterapevtom. Takrat bomo potem prejeli tudi registre, po katerih bo vse jasno. Ena večjih dobrobiti tega zakona je, da prinaša »brezplačno« psihoterapijo. Trenutno je ta res dostopna le tistim premožnejšim, ki si to lahko privoščijo. In vedno se postavlja vprašanje, kaj se dogaja z ljudmi, ki nimajo financ, da bi si lahko privoščili pomoč? Po podatkih Eurostata namreč kar 61 odstotkov Slovencev ne dobi pravočasno te pomoči. Čakalne dobe znašajo od enega leta do pet ali šest let, ko govorimo o psihiatrih, pedopsihiatrih, kliničnih psihologih, in menimo, da takšne čakalne vrste niso sprejemljive in da moramo pri reševanju tako zahtevne problematike duševnega zdravja vključiti prav čisto vse stroke. Zakon prinaša tako sodelovanje različnih strok kot regulacijo novega poklica psihoterapevta, ki ponuja ljudem brezplačno in dostopno psihoterapijo pri poklicnih psihoterapevtih. Prvič v javnem zdravstvenem sistemu.«
Tudi predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Ksenija Kos je poudarila, da bi bilo to potrebno opredeliti kot samostojen poklic, samostojno znanstveno vedo. Vemo, da psihiatri in klinični psihologi niso naklonjeni temu zakonu, torej nekaj nezaupanja ali pa morda celo kakšnih drugih čustev se tukaj poraja, kako tečejo vaši pogovori oziroma se sploh usedete?
»Ja mi moramo v vsakem primeru sodelovati, na neki načelni ravni to že tako ali tako poteka. Ko pa govorimo glede zakona, pa moram poudariti, da je pa potekalo več pogajanj, poskusov uskladitev mnenj ali pa pogledov in bili so trenutki, ko smo bili že precej blizu in smo se psihoterapevti že zelo veselili, da bo možen nek dogovor, ampak moram iskreno reči, da na koncu smo vedno naleteli na odpor ali pa pobeg, če se tako izrazim. In ja, verjamem, da je za psihiatre in klinične psihologe sprememba lahko strašljiva. In da je težko zaupati novem kadru. Verjetno je zanje težko sprejeti dejstvo, da sprejmejo v zdravstveni sistem nov poklic, ki verjetno zanje pomeni tudi konkurenco, ampak v resnici, ko pride do duševnega zdravja, ne moremo govoriti o konkurenčnosti in o tem, kdo je boljši, kdo je slabši. V resnici je treba delovati skupaj, povezano in predvsem za ljudi, tako v praksi to v resnici že poteka. Se pa res dogaja zaradi vseh teh napadov, odporov, strahov in cehovskih interesov tudi to, da žal zdravniki, ki mogoče niso niti dobro prebrali zakona in nas ne poznajo, kdaj svarijo pred psihoterapevti, žal tudi pred tistimi, ki so visoko strokovno usposobljeni, ki delajo desetletja na področju travm in težkih situacij in stisk in motenj. Želimo si, da se odnosi čim prej popravijo in da bomo ponovno lahko ne samo na daleč, ampak tudi pred ljudmi in v zdravstvu sodelovali.«
Izobraževanje s področja psihoterapije in družinske terapije že kar nekaj let poteka na različnih fakultetah. Čeprav vemo, da obstaja kar nekaj takih, ki odprejo svojo prakso, pa zanje ljudje ne vedo, kje so se izobraževali in kaj pravzaprav ponujajo. Zanimivo velik je tudi interes za to področje.
»Mislim, da še nikoli ni bilo toliko vpisov na izobraževanje ali usposabljanje s področja psihoterapije kot je dandanes. To govori samo o tem, kako smo ljudje res lačni tega, da razumemo sebe, da razumemo drugega, da razumemo človeško psiho in da v končni fazi vsak človek želi biti viden, slišan, uzrt, prepoznan pri vseh svojih občutkih in da je ta študij le en izkaz tega. Hkrati je pa tudi dokaz, da dosedanji študij deluje dobro, da dober glas seže v deveto vas in da so študij visoko kvalitetni. Če samo omenim Teološko fakulteto, ta res ves čas dopolnjuje, popravlja, nadgrajuje programe, zdaj že poleg dodiplomskega obstaja tudi magistrski in doktorski študij in v resnici je ena mednarodno bolj priznanih.«
Pogovoru s terapevtko Knez Steinbuch prisluhnite tukaj.
