Kaj bo svojce bolj zaznamovalo: Če boste storili samomor, ali če bodo nekaj mesecev skrbeli za vas?

Slovenija 25. 10. 2025, 06:10 Marjana Debevec

V dneh pred praznikom Vseh svetih več premišljujemo o naši minljivosti, o smrti. O tem, kaj je dostojanstvena smrt, gotovo iz prve roke lahko povedo sodelavci Slovenskega društva Hospic. Jani Kramar nam je pojasnil, da svojce opolnomočijo, da so ob domačem, ko odhaja s tega sveta, kar jim pomaga ne le bolje žalovati, ampak tudi ustvarjati bolj sočutno družbo.

Ker smo v času kampanje pred referendumom, na katerem se bomo odločali o potrditvi zakona, ki bi uvedel asisitirani samomor, nas je zanimalo, ali so Janija Kramarja bolniki v več kot dvanajstih letih njegovega dela v Hospicu, kdaj prosili, naj jim pomaga končati življenje.

Nihče ni vprašal več kot enkrat

Povedal je, da se je to sicer nekajkrat zgodilo, vendar jim je pojasnil, da jim bodo pomagali umreti tako, da jih bodo držali za roke. »Tisto, kar mene osebno najbolj opogumlja, da delam to, kar delam, je to, da nobena od teh oseb ni vprašala več kot enkrat.

Jaz si to razlagam tako: oseba, ki jo je boli, ki ni sama, ki ni žejna, ki ni pod nekim pritiskom, da bi se morala umakniti, takšni osebi se ne mudi na drugi svet.«

Ne bom se ustrelil

Spomnil je na primer mladega upokojenca, pismonoše, ki je nepričakovano izvedel, da ima raka z metastazami. Ker je bil tudi lovec, se je odločil, da si bol vzel življenje, da ne bo v zadnjih mesecih življenja v breme svojcem.

Medicinska sestra mu je rekla, da mu tega sicer nihče ne more preprečiti, nato pa dodala: »Ampak vprašajte se, kaj bo vašo družino bolj zaznamovalo: to da bodo morali – pogovarjamo se o nekaj mesecih – skrbeti za vas, ali to da boste naredili samomor. Po tem pogovoru je rekel: ne bom se ustrelil.«

Kramar še poudarja, da je dostojanstvena smrt v tem, da človek vztraja tudi v bolezni in v zaupanju in pustiš, da Bog, ali narava, če človek ni veren, pripelje stvari do konca. Svojci pa za svojega bližnjega največ naredijo s tem, da so z njim.

To potrjuje tudi dolgoletni bolniški duhovnik Miro Šlibar, ki pravi, da se v zadnjem obdobju življenja lahko uredijo stvari, ki so trajale tudi desetletja.

Čas, ko odpadejo stare zamere in sovraštvo

»V vseh teh letih spremljanja bolnikov sem doživel, kako po dolgih, dolgih letih zamere in sovraštva do nekoga, je potem rekel: zdaj se pa nič ne bojim umreti. Se pravi, bližina Boga in bližina človeka.«

Človek namreč po njegovih izkušnjah pred smrtjo potrebuje poravnavo računov s preteklostjo. To obdobje prečiščevanja pa bi lahko nasilno prekinil asistirani samomor, ki bi v svojcih pustil globoke rane.